Po fiasku s tistim hribom, sem mislil, da se bom hitreje pobral. Ni šlo. Ko je že kazalo na bolje, je prišlo drugačno stanje, ki se do danes ni preveč spremenilo. Trenutno na preparati in upajoč, da se zadeve vseeno uredijo pravočasno. Kljub negotovosti potekajo še zadnje priprave na dogodek, ki me je v preteklih letih osrečeval in dal zagona za nadaljnje življenjske poti. In kako to izgleda? V nadaljevanju utrinek iz včerajšnje vožnje.

Podrl sem en sedež preveč in kaj hitro ugotovil, da je prostora za vsaj še eno kolo. Pognala sva se do ravnine, kjer sva razpakirala vso opremo, preverila tlak v zračnicah in kar naenkrat začela pedalirati, ona vsa vzhičena, jaz preobremenjen. A mišice me tokrat niso izdale. Prav tako ne sklepi. Počasi se daleč pride, zato sva slednje dosledno upoštevala.

Pod kolesi se je odvrtel prvi kilometer in počutje je bilo dobro. Še vedno sem se držal kot na začetku. In če zmorem prevoziti kilometer, jih lahko tudi več. Ona pa me je bodrila. Vlivala mi je moči in poguma. Njen nasmeh se je kmalu preselil tudi na moj obraz in kaj kmalu sem se sprostil. Vizualiziral sem vse tiste delčke poti, ki me čakajo v prihodnjih dneh. V soboto, da se bolj natančen. Čutil sem obmorsko sapico ter okušal slanost morske vode. Vonjal sem borovce in slišal škržate ter se z galebom boril za ostanke lignja. Počutil sem se odlično. Kot da se v preteklem mesecu ne bi zgodilo nič posebnega, nič takega kar bi lahko ogrozilo naš podvig. Hja, podviga to ne bo ogrozilo, mojo udeležbo pa kaj hitro. Vendar se ne dam!

V sebi sem čutil, da imam dovolj moči za hitrejši tempo, a sem se uspel brzdati. Ne bi bilo prav. Kljub ravninskemu terenu in kratki razdalji, sva naredila nekaj postankov, da se napojiva s tekočino. Iz minute v minuto sva postajala bolj razposajena, navihana in drzna, vendar ne predrzna. Zato se je tudi vse srečno končalo. Kolesi sva pospravila v avtomobil in se odpeljala domov, kjer sva si privoščila zaslužen sladoled 🙂

Še kratka statistika: njej več kot 100%, meni pa manj kot 15% predvidene trase.