Budilka na vse grlo naznanja petnajst čez peto, ko se duša vrne iz odtujenega stanja in nekako premakne truplo, ki za silo greje mojo posteljo. Šele po prvi kavi začutim, da sem to jaz – pripravljen na nove zmage. Zajtrk šampionov zdrkne po grlu in napolni rezervoarje z zadostno energijo za naslednjih petdeset kilometrov, morda celo kakšnega več.

Zveni kot znanstvena fantastika? Niti ne 🙂 Tako nekako izgleda vizualizacija mojih priprav na 7. drmagnum maraton, ki se bo odvijal 28.05.2016, dejansko pa priprave vsebujejo ogromno obujanj spominov na lanskoletni maraton. Je pa res, da se letos velikokrat pripravlja tudi hčerkica, ki je že lani izrazila željo, da bi vsaj del poti prekolesarila z nami. Tako sva se dogovorila, da bova odsek od Kopra do Izole pedalirala z ramo ob rami.

In kaj sploh je ta dogodek?

Rekreacijski kolesarski maraton letos že sedmi je prijateljsko druženje vseh, ki vemo kako pomembno je, da zmoremo v svojem življenju storiti nekaj več zase. Tudi letos bomo s tem našim početjem opozorili mnoge posameznike kako pomembna je skrb za naše zdravje in dobro počutje. Na pot po že ustaljeni 124 kilometrov dolgi trasi Ljubljana – Izola se bomo zapeljali v – SOBOTO, 28.5.2016 OB 7.00 uri. Parkirišče poslovne stavbe Viški center Inženiring d.d. Tržaška 132 (Ljubljana – Vič).

O izgovorih in neupravičenosti le teh je pisal že Peter in se ne bi rad ponavljal 🙂

V nadaljevanju sem pripravil hiter povzetek mojega dojemanja, vtisov in citatov, skratka vsega kar je nastalo med tisto kratko vožnjo 🙂

  • Spoznali smo se tudi v tretji dimenziji, kateri smo dodali resničnost ter odvzeli virtualnost.
  • Prešerne volje in s Cankarjevo željo po kofetu, smo zavrteli pedala v smeri proti Postojni. Že na prvem semaforju mi je postalo, da bo to najtežji izziv v življenju.
  • Pogled na fizično utrjene soudeležence me je navdal s ponosom in še večjo motivacijo priti do cilja kot zmagovalec. Oboževalke pa so tulile kot volkovi in skoraj bi nas raztrgale, če se ne bi pravočasno odpeljali dalje.
  • Napolnjeni bidoni, nafilani trebuščki, pognana kri in napumpan ego so nas pognali proti Kopru. Kaj? Brez postanka do Kopra? Ali ste zmešani? Ali veste kje je Koper in kje smo mi? Hja, računal sem na čudež, ki mi bo pomagal do cilja.
  • Naslednjih nekaj deset kilometrov se bolj bežno spomnim, saj so se kraji kar vrstili pred menoj – Senožeče, Divača, Kozina, … vseskozi pa me je opajal čudoviti vonj borovcev, in prisežem, da sem v daljavi slišal tudi škržate, ki so preglasili večglasno visokotonsko petje akrapovičev.
  • Ko smo prispeli do naše druge postojanke, smo doživeli pravo presenečenje, saj so nas pričakali gasilci, ki so naredili špalir, plesalci v narodnih nošah, ki so plesali na avtohtono glasbo, pa tudi drugi kolesarji, ki so neučakano čakali, da nas pospremijo na zadnji etapi do Izole.
  • Še zadnjih nekaj ovinkov in že smo bili v centru Izole, kjer se je naše popotovanje zaključilo. Ker sem se tega dogodka udeležil prvič, mi je bil protokol neznan, a zato nič manj prijeten. Vse kar je sledilo za tem, pa naj ostane skrito pred očmi javnosti…

Če še vedno ne verjamete, da je res lahko tako lepo, potem vljudno vabljeni, da se prepričate na lastne oči in noge 🙂