Kava, kako diši ta kava …. Mmmmmmmm, pa cel liter smo jo vzeli s seboj … in piškote … Hja, potem pa skoraj zamudili, a vseeno bili točni. Hiter pozdrav, pripenjanje startne številke, uradno fotografiranje, nato pa je Grande Bosse Dušan odredil odhod, zatorej smo se s čau, čau poslovili in pognali po ravnici …

Da mi ne bi slučajno postalo dolgčas, sem si zadal prešteti vse ovinke od Ljubljane do Izole in bil presenečen nad rezultatom. A o tem kasneje … Čas sem seveda porabil tudi za detajlnejše spoznavanje svojih sopotnikov. Od lani se mi je porajalo marsikatero vprašanje, in če sem bil takrat zadržan, sem se letos temu izognil. Še vedno pa sem to bil jaz 🙂

Še pred maratonom je beseda tekla o live poročanju, in tako sem skrbel za stike z javnostjo, tako na fejsbuku, kot tudi na tviterju in instagramu. Tisti srečneži, ki so ujeli javljanja v živo, so bili res srečni, ostali pa ste si jih lahko ogledali z zamikom… no, še vedno so na razpolago. Še več fotogradiva a je letos zagotovila Marjana, uradna fotografinja drmagnum maratona 🙂

Uf, čez ravnico smo se pripeljali še ravno pravi čas, saj nas Nekdo skoraj ne bi počakal 🙂 Seveda, mi tapočasni smo ga nato komaj dohajali, ko ga je tiščal proti Logatcu. Itak, če si je pa prej že dodobra ogledal cesto, videl kje so tricky točke, kje je mestoma moker asfalt, kako grabi, … in ne pretiravam, ko zapišem, da je izpod njegovih koles dejansko frčal asflat. Je bilo kar težko loviti sapo z zaprtimi usti 🙂

O kolesarskih stezah na prvem delu naj raje pišejo drugi, jaz lahko samo povem, da cesta pred Planino ni v nič kaj boljšem stanju, zato tudi nisem nabral dovolj hitrosti, da bi lahko kačje ride prepogibal kakor se to spodobi 🙂

… in sendvič me tam še vedno čaka. Kakor tudi Petrova poli s protektorjem … ah well, pa drugo leto 🙂

Na vrhu kačjih rid je neznani motorist motu Pospešuj dokler ne vidiš Boga, nato zaviraj! (Accelerate until you see God, then brake!) dodal nove razsežnosti. Ko si na kolenih, pač lahko moliš… In ja, potem ga je zagledal … malce zaviral … in pohupkal … No, če bi se pripeljel počasneje, bi morda lahko še kak pir skup spila 🙂

Nas pa je pot pripeljala v Postojno, kjer smo bili priča hudi kolesarski nezgodi, a po tehtnem pregledu ugotovili, da so samo šli na kavo, kolesa pa so si zaslužila počitek na zelenici. Sledila ja malica ter hiter pregled odzivov na socialnih omrežjih. Kaj naj rečem? Toliko ogledov, vzpodbudnih besed in lajkov, da skoraj nismo verjeli. Po prvem šoku smo se pač sprijaznili, da smo sedaj zvezde in bili enotni, da nam slava ne sme stopiti v glavo. Celo mediji si želijo, da bi poročali o tem. Ah well, pa drugo leto 🙂

S polnimi želodčki ter kavo v ožilju, smo imeli dovolj zanosa, da zavrtimo veternico pod Nanosom. Saj ne da bi se hvalil, samo vrtela se pa je 🙂 Čisto isto smo naredili tudi z drugo vetrnico. Tokrat šenkamo, drugo leto izstavimo račun.

“Ti, pa kaj je še daleč do morja?” “Nope, jst sem že skorej tm :)”

Senožeški klanec si je, po Markovih besedah, vzel dovolj časa za nas in si s tem prislužil tudi moje spoštovanje :), nato je zadišalo po borovcih in sončni kremi na goli koži brhkih deklet. Peter mi je sicer pojasnil, da se to pač zgodi, če se namažeš s kremo za sončenje … 🙂

Ne glede na vse, je bil pred nami zadnji resnejši spust, zato sem se z fejsbukovimi gledalci igral igrico, kdo prej zagleda morje, ko se spuščaš proti Črnemu Kalu. Blaženost je preplavila moje telo. Še zadnji kanček slabe energije, ki se je bil zjutraj zataknil v čevljev profil, je odletel in levitev v sončno elektrarno je bila neizogibna :).

Koper pa je bil takoj za ovinkom. Še zadnji postanek pred zaključkom. Medtem ko se je ostala ekipa podala na panoramsko vožnjo, sva z Markom izdelala strokovno mnenje o njihovih površinah za kolesarje. No, tudi drugi so podali svoje ugotovitve. In spet, jaz bom tiho 🙂

Ravno ko je kuhar v Sidru nalil frišno olje v fritezo, se je zadnji izmed nas pognal proti Izoli. Vonj najboljših ocvrtih kalamarov me je vabil v svoje nedrje in skorajda bi pozabil, da se nam bodo pridružile tudi dame, ki so bile v več kot izjemni formi (spoštovane dame, prejmite moj pokon 🙂 ). Hja, na kosilo je bilo potrebno še počakati 🙂

Slavnostni krog v Izoli je naznanil konec maratona in skorajšnji konec našega druženja. Pa ravno, ko postalo je zabavno 🙂

Aja, samo dva sta – levi in desni ovinek 🙂

No, pa še malo statistike:

  • Povprečna hitrost je bila odlična, vmesni čas neverjeten, končni pa fenomenalen. In ja, tudi letos smo prišli pravočasno na cilj 🙂
  • prevozili smo vse kilometre…. In to v celoti … tudi tisti zadnji centimeter 🙂
  • poškodovan ni bil nihče
  • upoštevani so bili cestno prometni predpisi
  • pozdravljali smo vse kolesarje, tudi tiste, ki nam niso hoteli odzdraviti

Splošni vtis:

  • super družba
  • odlična energija
  • vsakoletno enkratno doživetje
  • čista 10ka
  • za ponovit

Za konec pa naj se zahvalim vsem, ki ste delili svoj čas na naši poti. Resnično sem užival v Vaši družbi in upam, da bomo lahko to drugo leto ponovili v vsaj tako številčni družbi. In še enkrat hvala Dušanu, ker je vse speljal tako kot je treba, da sem preživel še en nepozaben dan 🙂

Ker pa vem, da imate čas in prav je, da izveste kako sta dogodek doživljala soblogerja Marko in Peter, si preberite tudi njuna prispevka. Ne bo Vam žal 😛

This slideshow requires JavaScript.

Aja,  zahvala pa tudi servis centru Pri Štihu za odlično pripravljeno kolo ter vse koristne nasvete, in Simobilu za odličen prenos podatkov, da je spletna komunikacija potekala nemoteno. In ne, zadnji odstavek objave ni sponzoriran 🙂