Prazniki so pred vrati in božične nagrade so že zdavnaj razdeljene. Vsepovsod se vonja sveže kuhano vino, ljudje so dobre volje in razposajeni. Podnevi se vsepovsod sliši smeh otrok, avtomobili pa so zakopani v polmetrsko snežno odejo. Sneženi možje so se razpasli in zdi se, da imajo čisto svojo zabavo. Nihče ne misli na prepolne trgovske centre. Celotno mesto je zajelo praznično vzdušje, kjer vsi vsakega pozdravljajo in mu želijo lep dan.

Kar težko je verjeti, da bi kaj takega lahko obstajalo, kajne? Danes vse preveč razmišljamo samo o tem kaj bomo bližnjim poklonili, namesto, da bi jih obdarovali s svojim časom, svojo družbo. Verjamete ali ne, je tega čedalje manj. V vsej naglici mislimo samo na to, kako si bomo vzeli čas zase in morda za tiste res bližnje. Zdi se mi, da družba čedalje bolj postaja individualist, kot da bi ostala skupnost.

Vem, rekli boste, da so pač taki časi. Je res, je res. In čisto sami smo krivi, da so taki časi.

Občasno kdo na FB nalepi slikico nekega predmeta, ki ga veže na njegovo otroštvo in pripiše »Stisni like, če veš kaj to je«. Ja, veliko nas je takih, ki vemo kaj je tisto na sliki. Nekaj kar v nas prebudi lepe spomine. Sprijaznimo se, povečini smo imeli lepo otroštvo. Potem smo poskušali odrasti in smo odrasli. Vsa tista otroška razigranost je izginila. Zamenjalo jo je godrnjanje in nenehne skrbi. To se seveda prenaša tudi na naše zanamce, ki pa že sedaj živijo v svojem svetu.

Elektronika je super, a če si v življenju še nisi raztrgal hlač, potem niti ne veš kaj je realnost. Poznaš jo po definiciji, izkustveno pa si ta korak preskočil. In kako si potemtakem lahko prepričan, da se hlače sploh lahko strgajo? Ja, razumem, da te ne razumem. A če ti baterija na mobilniku crkne, to še ni konec sveta.

No, kar sem danes hotel povedati je to, da kljub temu, da teh pesmi (glej spodaj) nisem poznal v zgodnjem obdobju svojega otroštva, mi še vedno vzbudijo tisti pravi občutek, da je konec leta pač lahko lep, in mine nujno ob iskanju zadnjega €.

Sprostite se in uživajte Smeško