disclaimer: ne gre za možakarja na naslovnici!

Govoricam niti ne verjamem preveč, razen kadar gre za zanesljive vire, pa še takrat sem rahlo zadržan. Velikokrat pa se izkaže resničnost govoric. Takrat mnoge objame žalost, so potrti, rahlo depresivni, ….,  in kaj jaz vem kaj vse še, kot da tega nikdar niso pričakovali. Hja, morda pa mi nismo pričakovali njihovih reakcij? Vem, it’s complicated

In tako se izogibam pričakovanj, predvidevanj in domnevanj. Ni prave potrebe po njih. Angleško govoreči narodi bi znali reči When you assume, you’re making an ASS out of U and ME. Ravno to me odvrača od tega. Potem pa doživiš potrditev govoric …

Bi napisal, da sem vedel kako bo s tem, a potem bi negiral bistvo prejšnjega odstavka. Bi napisal, da sem presenečen, a bi zopet pisal neresnico. Hja, bi napisal, da mi je ravno do _____________ (vstavi ljubo ti državo ali pokrajino, ki je lahko tudi na drugem koncu sveta), pa vsi vemo, da temu ni tako. No, niti malo mi mar za vzročnost, zmotila me je aroganca, licemerstvo, obrekovanje in hinavščinao dotičnega osebka, čigar medijska izpostavljenost bazira na kopiranih besedilih in (prevečkrat) nepreverjenih dejstvih. A raja tega ne zazna … Oni raje ploskajo brihtnim besedam, kot da gre za politika … Skopirane besede nato proda kot lastne in kar naenkrat piše kolumne, v katerih se pizdi nad javnim sektorjem, ki ne zna drugega kot copy/paste …

Vendar bistvo zapisa ni smešnost situacije, pač pa kraja. A to intelektualci kakšni so, prekleto dobro vedo. Zato tudi nenehno nabijajo kako so oni oh in sploh. Fake it ’till you feel it! Če dovolj dolgo lažeš, postane resnica. A to je znova samo domnevanje …