To se lahko zgodi vsakomur! Dejstvo. V enem trenutku samo opravljaš svoje delo, že naslednjega se boriš za svoje življenje. No, več ali manj je temu tako.

Tistega sivega dne me je pot zanesla v Belo Krajino. Kljub temu, da ni sijalo sonce, sem si poskušal dan polepšati kolikor se je le dalo. Že samo to, da sem jo lahko mahnil iz pisarne v naravo, je bil zadosten razlog, da dan ni bil preveč siv.

Bilo je kmalu po malici, ko sem svojo kep’co parkiral pred lokalno trgovino/gostilno. To je bilo eno redkih javnih parkirišč v tisti vasici, tik ob meji, kjer sem lahko mirne duše pustil svoj avto. Hja, to je bila bolj strateška točka, nekje na sredini vasice, dostopno z vseh strani in s podobnimi razdaljami.

Pogumno sem si zavihal hlačnici in jo mahnil v dolino. Tam sem jo zagledal – kozo. No, več njih. Tudi moja prisotnost ni bila neopažena. Takoj so pritekle do, za moje pojme, slabo postavljene ograje. Saj jih je zadrževala, občutka varnosti pa ni nudila.

Pa ne, da ne maram živali, a družbo nekaterih vseeno raje zavrnem. Ja, koze vsekakor spadajo mednje. Take na štirih nogah, pa tudi tiste na dveh.

Ravno sem prišel v dolino, ko sem za seboj zaslišal nenormalno meketanje. Ravno sem še uspel obrniti glavo, da sem videl kako je preplezala ograjo. Po glavi so mi začele rojiti razno razne misli, in prav nobena ni bila spodbudna. Koza pa naravnost proti meni.

Bežati ali ne bežati?

Ne, nisem hotel bežati. To morava rešiti na lep način sem si mislil, in se počasi oddaljeval, kot da ni nič narobe. Delal sem se, da je nisem opazil, da je ne poznam.

Preskočila je še zadnjo brežino. Bil je trd pristanek, vendar je bila bliže cilju. Najina pogleda sta se srečala. Priznam, da se mi je srce za trenutek ustavilo, ko se je še z večjo ihto pognala proti meni.

PANIKA!

Kaj storiti? V rokah sem držal služben fotoaparat, služben blokec in podlogo ter služben svinčnik. Teoretično že, praktično pa nisem imel ničesar, kar bi ji lahko dal vrgel vanjo in jo s tem zaustavil. Ona pa je bila z vsako sekundo bliže. Tokrat je bil odgovor bežati.

No, nisem bežal tako hitro kot bi pred levom, ampak vseeno dovolj hitro, da me je komaj dohajala. Nato sem zagledal jablano in pod njo jabolka. Brez oklevanja sem zavil v tisto smer, pobral nekaj jabolk, kolikor sem jih pač lahko, ter jih metal, enega za drugim, proti njej. Ne, nisem je zadel. Moj namen je bil dosežen, ko se je ustavila in jih začela grizljati.

Imel sem ravno še dovolj časa, da sem pregledal teren, naredil dve fotografiji, nato pa se po hitrem postopku pobral od tam.

A koza ne bi bila koza, če mi ne bi sledila. Tako sem bil primoran bežati še v hrib, kjer sem bil občutno prepočasen. In glej ga zlomka! Ko je prišla do ograje, se je ustavila. Morda se je morala pogovoriti s prijateljicami? Ni me zanimalo, čim prej sem moral od tam.

Že sem bil na vrhu, skoraj že pri avtomobilu, ko se je od nekje prikazalo neko ščene, ki je bilo desetkrat bolj agresivno od tiste koze.

Hja, hir vi go agen!

O tem pa morda kdaj drugič.

Za vse tiste, ki se vam zdijo koze luštne živalce, prilagam fotografijo. Sicer ni bila posneta takrat in tam, ampak sej razumete, ali ne?

 

koza