Utrujen se je vračal domov. Ura je bila malo čez polnoč, tako da ni bil več ponedeljek. Zanj je bil tisto le še en prekleto dolg dan. Izgledalo je, kot da je še pred nekaj urami verjel v nemoč svojega položaja, nato pa mu je vsebina vinske steklenice pomagala spremeniti to prepričanje.

Od trenutka, ko je popil prvi požirek, do trenutka, ko sta se križali najini poti, se mu je veliko zgodilo. Več kot je pričakoval. Morda celo preveč, zato je bilo nazdravljanje v nedogled edina logična poteza. Iz minute v minuto je njegov položaj postajal znosnejši in nove možnosti so ga kar same poiskale. Svojo žalost je pretočil v veselje. Življenje se je začelo sestavljati.

Tako opit je zakorakal v našo ulico. Bil je prešerne volje, zato je prepeval vesele pesmi. A veselje je terjalo svoj davek. Noge so mu odredile počitek. Lastno telo ga je prisililo, da je trdo pristal na betonskem robniku, a to ni pokvarilo vzdušja. Še naprej si je prepeval, vmes včasih zabrundal in se ni pustil motiti. Kmalu za tem je vžgal resno debato o najbolj pomembnih rečeh tega sveta. Zaključki debate so znani zgolj in samo njemu, saj se je še pred koncem prenosa le dvignil na noge, se opravičil robniku za nevšečnosti ter v foxtrot koraku odplesal domov. Ali pa do naslednje gostilne …