obrazni backstage domišljijsko obarvana realnost

čakalnica

V zadnjih mesecih kar nekaj časa preživim v čakalnicah, zato je prav, da se dotaknem tudi te teme in si malo olajšam dušo.

Čakalnic niso zgradili po nepotrebnem. Tam so z namenom. In ta namen mora biti upravičen, drugače bi jih morali zapreti. Zato ljudje toliko čakamo. No, čakamo samo tisti, ki smo pridni in nas ne moti čakanje, hkrati pa tudi nočemo dodatno podmazati kolesja, da bi preskočili vrsto. Vsepovsod je tako, če si samoplačnik (beri: za usluge za katere že plačuješ plačaš še dodatno) si pač prej ali pa takoj na vrsti. To sem izkusil na lastni koži nekaj let nazaj.

Zaradi zobobola sem nujno potreboval medicinsko pomoč. Po sporu z osebno zobozdravnico, sem ji onemogočil dostop do zobovja in odšel iz ambulante. Ok! Svoj posel sem odnesel drugam. Čas dopustov je čas odsotnosti in dobiti nekoga, ki te bo sprejel postane problem. Problemi so zato, da se rešujejo in tudi slednji je kmalu dobil rešitev. En telefonski klic in vse je bilo super. No, ni bilo čisto tako.

»Veste ne jemljemo novih pacientov, nismo koncesionar, …, bla bla bla, …«

»Ni problema, bom plačal.«

In skoraj sem lahko na drugi strani slišal zvok blagajne »kačing«.

»Ja, seveda vas bomo vzeli.«

»Super, kdaj pa lahko pridem?«

»Takoj.«

In že sem bil tam. Sicer sem bil najprej zadovoljen zaradi odzivnosti, malo manj pa, ko sem ugledal polno čakalnico pacientov, z enakimi ali podobnimi problemi. Najprej so me pogledali čisto normalno, z rahlim priokusom »hm, ti se boš še načakal«, a ko sem potrkal na vrata in izustil »sem samoplačnik«, sem skoraj čutil njihovo jezo in prebadanje s pogledi. Res sem bil takoj na vrsti, pa še prijazno zdravljenje sem prejel. Vse za primerno ceno.

V teh časih pa ni več tako. Spet pridno stojim v vrstah, sedim v čakalnicah in občasno malo mencam pred okenci na uradih. Slednje bolj iz navade, kakor iz nuje. Parkirnina je plačana in se lahko v miru posvetim branju knjige, ki me spremlja v tiskani ali digitalni obliki. Nima smisla, da bi se razburjal, zato me stavek »Boste morali pa malo počakati,« ne napade iz zasede.

Je že v redu, bom upravičil obstoj vaše čakalnice in klopce v njej. Saj vas konec koncev plačujem za čakanje.