Spomin mi niti ne seže tako daleč, da bi se spomnil točnega datuma, ko sem nazadnje kolesaril na Gorjance, vem le, da je bila temperatura blizu 30° celzija, ura pa je kazala nekaj po popoldanski četrti. Kljub temu sem se v nedeljo rade volje spet podal na pot, tokrat z namenom osvojiti vrh, oziroma priti do oddajnika na Trdinovem vrhu.

Temperatura ozračja je bila ravno pravšnja, tako nisem preveč trpel. Pot navkeber me je vodila iz Gabrske smeri, kar se je kasneje izkazalo za pravilno odločitev. Bila pa je to tudi prva resnejša fura po makadamskem vozišču, kjer se je Bičikleta Kubica Trekster obnesla odlično Smeško z odprtimi usti

A že do makadama sem se dodobra nasmejal brusniškemu oglasu in gabrškim frizerkam, ki so bile v polnem zagonu in so se bolj malo pustile motiti.

01_Velike_Brusnice

04_Gabrske_frizerke

Kmalu se mi je razkril čudovit razgled, ki mi je nekaj časa delal družbo.

05_Razgled

Vožnja po pesku predstavlja svojevrsten izziv, saj ni vse tako enostavno kot na asfaltu, še posebej kadar voziš stoje. Kaj hitro bi taka vožnja lahko pustila posledice na naslednjih rodovih Smeško Je pa res, da sploh ni bilo takšnih potreb, saj naklon ceste ni zahteven in sem ga dokaj enostavno premagoval. Zelo hitro sem prispel do krvavega kamna.

07_Krvavi_kamen

Kratka pavza za fotosešn, nato pa karseda hitro še na zadnji del poti. Oddajnik je postajal čedalje večji in bližji.

02_Gabrje_Trdinov_vrh

08_Trdinov_vrh

09_Trdinov_vrh_tik_pod

Tik preden pa sem prispel do oddajnika, sem se peljal tudi mimo obeležja Trdinovega vrha, do koder tokrat pač nisem šel.

10_Trdinov_vrh

Nato sem le prikolesaril do čistine na vrhu, kjer je sledil nov fotosešn z obveznim selfijem.

11_Oddajnik

12_Selfie.jpg

IMG_20150614_084234

Pot navkeber me je zlakotnila, zato sem si privoščil malo malico ter se spustil proti domu. Še malo pod vrhom sem bil odločen, da se ustavim tudi v planinski koči pri Gospodični in končno poskusim njihov slavni golaž. Razlog je bil tudi ta, da sem tako imel izgovor, da se ne vračam po isti poti. A ga niti nisem potreboval, saj sem se, tako ali tako, imel namen spustiti na Vahto in od tam proti Novemu mestu.

Cesta je kmalu postala slabša, pa tudi želja po golažu me je minila, zato sem se pri odcepu samo ozrl in rekel “Čau, Gospodična! Pridem drugič na golaž, zdej grem naprej!”

13_Spust_proti_Vahti

14_Potocek

15_Drevo_preko_ceste

Po dokaj uničeni cesti in pestremu spustu, sem prispel do Vahte, kjer sem se samo ozrl v smeri proti Beli krajini, osvežil spomin na lanskoletno prometno nezgodo, nato pa se spustil v moje mesto.

16_Vahta