Vsi čutimo. To je dejstvo. Eni bolj, drugi manj. Pa vendar se velikokrat zgodi, da ta čutenja in občutke zanemarimo. Morda zato, ker imamo v glavi drugačno projekcijo realnosti. Ali pa je to zgolj zaradi pričakovanj, ki so nam jih privzgojili?

Zadnji toplovod je obdeloval pranje možganov. Ali ste ga že doživeli? Kdaj nazadnje? Kako ste pranje možganov sploh dojeli? Morda ni krivo pranje, pač pa mazanje možganov? Ja, tudi sam sem o tem povprašal svojo dušo… Nisva prišla še do jasnih zaključkov, a zametki revolucionarnih idejo so se pokazali. Smer je jasna, le cilja še ni na vidiku.

No, tako sem nekako pomešal čutenje in pranje … srčnost in miselnost ter prišel do razkola med dušo in telesom. Duša, z nekim predznanjem, ve kam nas more popeljati, katere izkušnje nabrati, razum pa je v bistvu njena blokada. Nekaj, zaradi česar se ne upamo prepustiti … Nekaj … Hja, pranje možganov bi lahko objasnil tudi  na tak način, da ob vklopu prijetnih dušnih vibracij, vklopi razum zavore … Ne spusti dokler ni prepozno … Ko pa dobra energija odide, se smemo vrniti v realno stanje … Kot da je vse skupaj zgolj neka iluzija …

Če se upam iti še malo dlje, je največja laž, ki nam jo ponujajo to, da lahko počnemo kar želimo. Zakaj laž, če pa to res lahko storimo? Ker v isti sapi povedo, česa ne smemo. Povedali so nam česa se moramo sramovati in nas hujskajo, da špecamo. Ali ni to skregano z logiko? Razumsko gledano ja, dušno pa še bolj. Vendar je treba biti do teh občutkov zadržan, jih potlačiti, biti vesel, da ni slabše… In ja, ob vsem tem je potrebno potlačiti tudi občutek sramu, ker delaš proti samemu sebi. Win-win situacija, vam rečem!

Pa naj ne bodo vsega drugi krivi, saj moramo predvsem sebe kriviti za te občutke, za čutenja, za miselne borbe in nezadovoljstvo. Kolikokrat ste najprej nekaj storili, nato pa to obžalovali? Velikokrat, kajne? In zakaj? Ker ste izgubili varnost? Ker se vam preračunljivost ni izšla? Ali je bil rezultat pogojen s finančnim stanjem bančnega računa? In kolikokrat se vam je zgodilo, da bi to ponovno storili, če le ne bi bilo posledic? No, ali pa tudi, če bi bile enake posledice.

Pa nastopi zmedenost. Veš česa si želiš, a ko prideš tja, ni vse tako kot je v glavi. Zadovoljenost ni dosežena. Po formuli uspeha, bi vse moralo biti prav, vendar ni. Ker čutimo z razumom, ne z dušo. Duša ve, da pot ni prava, razum pa goni svoje in vam nabija moralca. No, pa tudi sram naredi svoje. Ker se pač morate sramovati nečesa, kar ne spada v rubriko normalno. Ker se to ne spodobi!

Vidite, nekako je naše zadovoljstvo povezano s posledicami, s kaznovanjem. Razumem, da so pravila potrebna, prav tako organi represije, vendar mi sistem nagrajevanja ni všeč. Vedno obstaja možnost, da bomo kaznovani. Ker ljudje čedalje bolj gledamo samo nase in lastno korist …

… in pridemo to novih občutenj, ki pa niso povezani niti z razumom, še manj pa z dušo.