Saj mi ne boste verjeli, vendar bom vseeno opisal svoj kolesarski podvig na Mirno Goro. Asfalt je enostaven za premagovanje, makadam pa je nekaj posebnega. Toda makadamska podlaga ni pomembna, pomembno je to, da se spraviš v pogon. V gozd. Sam. Tja kjer naj bi bili medvedi. Hja, gre dokler ne razmišljaš o tem, drugače se vsak šum spremeni v največjo pošast. Zato sem šel v polni snemalni opravi na pot Smeško Lagal bi, če ne bi potihoma upal na kakšnega kosmatinca, pa vendar si ga v resnici nisem želel.

IMG_20151024_144847

IMG_20151024_144853

Še sam ne vem kdaj, a kar naenkrat sem se znašel na smučišču. Ob takem razgledu pozabiš na kosmatince Smeško, ki mežika

IMG_20151024_150038

IMG_20151024_150042

Nato pa naprej v temni gozd. No, niti ni bil tako temen, še manj pa strašljiv. In z vsakim ovinkom se je razkrival drugačen razgled. Priznam, vsake toliko sem se ustavil in užival v naravi in miru.

IMG_20151024_150415

IMG_20151024_151430

Ker sem bolj pozno začel z vzponom, sem se kmalu odločil, da ta dan pač ne bom obiskal Mirne Gore, zato sem zavil drugam in prišel do zgornjega dela smučišča. Bale. Narava. Kolo in jaz Smeško

IMG_20151024_154217

IMG_20151024_154235

Malo pred vrhom sem malo pribremzal, se malo razgledal, posnel nekaj fotografij ter se znova zavihtel v sedlo.

IMG_20151024_155253

IMG_20151024_155258

IMG_20151024_155310

In potem sem naletel na žico. Konec poti. Še hitro dokumentiranje ob ruševinah, nato pa “adrenalinski” spust.

IMG_20151024_155724

IMG_20151024_155746

In kje pridejo v zgodbo medvedje? Hja, tudi sam sem bil presenečen, toda ni bilo niti enega Smeško