Saj mi ne boste verjeli, vendar bom vseeno opisal svoj kolesarski podvig na Mirno Goro. Asfalt je enostaven za premagovanje, makadam pa je nekaj posebnega. Toda makadamska podlaga ni pomembna, pomembno je to, da se spraviš v pogon. V gozd. Sam. Tja kjer naj bi bili medvedi. Hja, gre dokler ne razmišljaš o tem, drugače se vsak šum spremeni v največjo pošast. Zato sem šel v polni snemalni opravi na pot Lagal bi, če ne bi potihoma upal na kakšnega kosmatinca, pa vendar si ga v resnici nisem želel.
Še sam ne vem kdaj, a kar naenkrat sem se znašel na smučišču. Ob takem razgledu pozabiš na kosmatince
Nato pa naprej v temni gozd. No, niti ni bil tako temen, še manj pa strašljiv. In z vsakim ovinkom se je razkrival drugačen razgled. Priznam, vsake toliko sem se ustavil in užival v naravi in miru.
Ker sem bolj pozno začel z vzponom, sem se kmalu odločil, da ta dan pač ne bom obiskal Mirne Gore, zato sem zavil drugam in prišel do zgornjega dela smučišča. Bale. Narava. Kolo in jaz
Malo pred vrhom sem malo pribremzal, se malo razgledal, posnel nekaj fotografij ter se znova zavihtel v sedlo.
In potem sem naletel na žico. Konec poti. Še hitro dokumentiranje ob ruševinah, nato pa “adrenalinski” spust.
In kje pridejo v zgodbo medvedje? Hja, tudi sam sem bil presenečen, toda ni bilo niti enega