daj mi, daj, daj mi vse, si upaš reči ne?
daj mi, daj, daj mi vse, kako boš rekla ne?

daj mi, daj, daj mi vse, si upaš reči ne?
daj mi, daj, daj mi vse, če ne ukradem te.

»Oči, ali lahko malo stišaš radio,« je rekla. Seveda sem ga stišal, ona pa je nadaljevala: »Veš, to je tisto, če ne bo on vsega dobil, bo hčerko ukradel! No, zdaj pa lahko daš spet bolj naglas.«

Čisto tipičen pogovor, ki ga imava s hčerko, kadar se voziva z avtomobilom. Trenutno sva na Dan D dieti 🙂 Tako sva zadovoljna oba – jaz, ker lahko poslušam glasbo, ki mi je všeč, ona, ker preko glasbe spoznava širše dimenzije sveta.

In tako se je začela najina debata o pesniški svobodi, o metaforah, prenesenih pomenih, o resnosti namere in še marsičem drugem.

Da pa ne bi zašel v prevelike globine, tu so odlični Dan D: