Demšarjev Otok – 1.del

disclaimer: Tole ni recenzija,  spoilerjev zapis skorajda ne vsebuje in ne gre za sponzorski zapis. Pač moje mnenje.

Za Avgusta Demšarja sem prvič slišal ob izidu njegovega kriminalnega romana Otok. Priznam, ni me posebej ganilo. Nato sem nanj naletel še nekajkrat in zaposlil svoje misli. Kdo je ta, zame skrivnostni, slovenski pisatelj, ki je razglašen za najboljšega pisca kriminalnih romanov v Sloveniji? Sprva je zadišalo po samopromocijskem prijemu, vendar že tri minute guglanja je bilo dovolj, da sem izvedel vse kar sem moral. Prebrano me je prepričalo, da ne gre zgolj za muho enodnevnico, temveč za resnega snovalca zgodb, ki navdušuje mnoge ljudi. Hiter pregled cobbisa je potrdil prisotnost njegovih del tudi v novomeški knjižnici, zato ni bilo potrebe po odlašanju. A še preden sem zares prišel do Otoka, sem naletel na še eno zanimivost – da je najbolje prebrati vsa njegova prejšnja dela, šele nato se zakopati v Otok. Tako sem upošteval nasvet in prav nič mi ni žal.

Olje na balkonu je Demšarjev prvenec. Naj kar takoj priznam, da sem bil preveč pod vplivom drugih avtorjev kriminalk in njihovih likov, da bi lahko Martinu Vrenku priznal njegovo vrednost in po branju romana, sem bil skoraj odločen, da njegovih knjig zlepa ne bom več držal v rokah.  Deset knjig kasneje sem bral Retrospektivo. Takoj sem padel v zgodbo in ugotovil, da se je celotna ekipa precej izkazala, čeravno so me nekateri detajli romana zmotili. Nisem si mogel kaj, da ne bi pričakoval še več, hkrati pa sem moral spet malce predahniti. Tokratni predah je bil krajši in kaj kmalu sem drsel, čeprav ne vem od kod je prišel, po Tankem ledu. Še za odtenek boljša, s še bolj dodelanimi liki. Spet sem si privoščil pavzo, tokrat za (zame) najbolj pričakovano knjigo leta 2018 (naslova in avtorja ne bom navedel), kar pa se je na koncu izkazalo za potrato časa. Šele takrat sem doumel, da Vrenko in njegova ekipa premorejo precej več, kot sem jim to pripisal.

V Evropi me je pričakalo še več zadovoljstva, in tako sem nehote postal navdušenec nad Demšarjem, zato sem kar takoj posegel po Hotelu Abbazia, ki bralca popelje preko meje naše domovine – na morje. Nato sem znova naredil malo premora, da ne bi bilo vsega prehitro konec. Medtem, ko sem se posvečal drugim zvrstem, sem malo sledil, kako kaže z izposojo Otoka. Bilo je preveč povpraševanja, zato sem vedel, da bo potrebna rezervacija. Ah, saj imam še čas, sem si rekel in nadaljeval z naslednjo v nizu – Obsedenosti v času krize. Zgodba, ki nam nastavi ogledalo. Odsev v njem pa ni preveč lep. No, kakor komu.

Do tukaj je vse potekalo gladko, pri Milošu pa se je zataknilo. Prav tako kot Otok, je bil tudi Miloš prezaseden, jaz pa sem potreboval novo dozo Demšarja. Klinc, sem si mislil in posegel po Pohorski transverzali. Morda je bila to napačna odločitev, a v danem trenutku je omilila prehod, saj se v tej knjigi združita ekipi iz prvih šestih primerov o inšpektorju Vrenku in Miloševa ekipa. Ravno prav za politično kriminalko. Še preden pa sem knjigo prebral, sem se postavil v vrsto za Miloša, da zapolni še manjkajoče vrzeli. Miloš je badass inšpektor, za kaj več, si preberite knjigo. Ne bo vam žal.

In potem me je naplavilo na Otok. Demšarjev Otok.

se nadaljuje …