disclaimer: Tole ni recenzija, spoilerjev zapis skorajda ne vsebuje in ne gre za sponzorski zapis. Pač moje mnenje.
Novembra prejšnjega leta sem v rokah držal knjigo Otok. Knjigo, ki me je že več kot leto vabila naj svoj nos zarinem med njeni platnici. In res, kar takoj sem jo odprl, prebral tri stavke in jo zaprl. Vedel sem, da še ni pravi čas. Saj vem, toliko besedi o Otoku, potem pa jo po treh stavkih odložim!? No, ker se večino Demšarjevih zgodb odvija v Mariboru in okolici, sem pričakoval, da je govora o tistem otoku. Pa ni. Torej je bilo potrebno knjigo odložiti. Zakaj? Takrat sem ravno pisal novo zgodbo, svoj tretji roman, ki je po prebranem zadišalo, da bi lahko bila zgodba podobna, zato sem želel najprej dokončati svojo, brez Demšarjevega vpliva, šele nato, prebrati njegovo. Naj razkrijem, da si zgodbi nista podobni 🙂
Demšarjev otok govori o skrivnostnem umoru na otoku, kjer ni veliko populacije, kjer ni veliko dogajanja in kjer je vsak turist opažen. Morje, poletje, dopust in potem truplo. Porajalo se mi je kup vprašanj, in kakor se za kriminalko spodobi, se stvari sproti zakrivajo in razkrivajo. Naj priznam, da sem imel napačnega osumljenca, čeprav je vseskozi kazalo, da temu ni tako. Na koncu seveda nisem bil presenečen, saj so za umor, skoraj vedno, enaki motivi. In tudi v tej zgodbi je tako.
Pričakoval sem sicer, da se bo zgodba odvijala samo na otoku, vendar se kaj hitro vse skupaj vrne (preseli) v Maribor, kjer spremljamo naše otočane v vsakdanjem življenju. In potem se zaplete. Kaj vse se še zgodi, si lahko preberete v knjigi. Mene je navdušila in jo toplo priporočam v branje. Sedaj me seveda čaka še Cerkev, ki je kot naročena prišla tudi na Biblos.