Jutro se je ravno začelo, ko sta že bila v bližini meje z Moldavijo. Avtobus je počasi ropotal po stranskih cestah, ki so bile največkrat v tako slabem stanju, da so morali potniki izstopiti, če so hoteli, da bi avtobus prečkal luknje in ostale prepreke. Ne glede na vse, sta bila zadovoljna kako se je vse skupaj odvilo in kako preprosto je bilo. Sedaj sta bila končno svobodna.

»Kam bova nadaljevala pot?« je Isabella vprašala Jana, ki je nemirno gledal skozi umazano okno. Noga mu je drgetala in delno drsala ob njeno, delno pa ob drobovje sedeža pod njim. Prijela ga je za roko. Vse bo v redu.

»Ne vem še,« je iskreno rekel. »Morda se lahko prebijeva do Kazahstana. Od tam pa bi nama bil omogočen prebeg kamor koli na svetu. Vsaj tako se mi zdi.«

»Zakaj pa ravno Kazahstan?« jo je zanimalo.

»Ne vem. Zdi se mi dovolj civiliziran, hkrati pa tudi dovolj skorumpiran, da bi nama denar omogočil enostavno menjavo identitete. Sicer pa sva Kazahstanca, kajne?«

»Pa imava denar za to?« je vprašala. Prvič je pomislila, da bosta potrebovala denar. Na svojem računu je sicer imela dovolj denarja, da bi lahko živela brezskrbno življenje, vendar se bodo sredstva sprostila šele ob polnoletnosti. Takrat pa bo prepozno za dvigovanje, saj bi jo čisto lahko izsledili. Najbolje bo, da do takrat počakata nekje na varnem, nato pa se pobereta drugam. Pozabila pa je, da je svoje dokumente predala naključnima turistoma in bo le težko dokazovala svojo istovetnost.

»Dovolj, da urediva kar morava.«

Enkrat ji bo moral povedati.

»Super,« je tiho rekla, a je bilo v njenem glasu zaznati  navdušenje. »Ali lahko izbiram, kje bi rada živela?«

»Seveda, draga moja.« Ob tem ga je malo stisnilo. Še dva tedna nazaj si je rekel, da jo bo pustil, ko se vrneta, sedaj pa sta bila skupaj na begu.

»Torej bi rada odšla na Novo Zelandijo,« mu je šepnila na uho.

»Prav,« se je strinjal. »Sedaj pa poskusi še malo zaspati. Pred nama bo nekaj napornih dni.« Naslonil jo je nase in tudi sam zaprl oči. Ena stvar je bila gotova, drvela sta v skrajnost.

Prebudilo ju je zavijanje siren. Iz daljave je prihajal zvok bližajočega se helikopterja. Voznik avtobusa je zmanjševal hitrost, zavore so škripale, notranjost avtobusa je drgetala, stvari so poskakovale. Avtobus se ustavil ob zvokih, ki niso napovedovali nič dobrega. Napetost med potniki je narasla do točke, ko bi jo lahko rezali s nožem. Mrzlično so se oklepali svojih stvari in vse več jih je pogledovalo proti Isabelli in Janu. Zdelo se je, da imajo dober razlog, da ju sumijo. Najbrž zato, ker sta bila turista. In oni so kar verjeli, da sta ravno ona kriva za njihov nepredvideni postanek.

Na avtobus so planili policisti, prvi izmed njih je nekaj zakričal, dvignil brzostrelko nad glavo, ostali so se razkropili in začeli pregledovati dokumente. Vsakega so do potankosti pregledali. Trajalo je veliko dlje kakor ponavadi. Policijski pes, ki je pred avtobusom čakal na nadaljnja navodila, je bil popolnoma penast, a ga je tisti, ki je bil zadolžen zanj popolnoma obvladal. Tudi on je čakal na nadaljnja navodila.

»Karkoli storiš,« je rekel Jan, »ne glej jih naravnost v oči. Prav tako ne skrivaj pogleda pred njimi. Če se boš samo za trenutek vedla čudno, bova hitro v težavah. Jasno?«

»Jasno,« je rekla prestrašeno. Verjela mu je, saj je bila prepričana, da sta starša o nečem le govorila resnico. Njegove preteklosti ni poznala, a zagotovo je bila policija večkrat prisotna pri njegovih poslih. Bila je na robu joka. Če bi lahko pretvorila svoje misli v uporabno električno energijo, bi jo takrat pridelala na celoletni ravni. On pa je bil tako prekleto hladen in suveren.

»Dokumente, prosim!« je uniformiranec bolj ukazal kot zares prosil. Oba sta policistu podala svoje dokumente in čakala, ali ju bo vklenil, on pa jima je brez besed vrnil vstopnici v novo življenje. Legitimno!

»Koga pa iščejo, če nisva midva na tapeti?« je vprašala, ko je bil policist že malo naprej od njiju. Jan si je položil kazalec desne roke na ustnice. Razumela je. Ne bo več odprla ust dokler avtobus ne bo znova na poti.

Dva strela sta odjeknila neverjetno hitro, pri tretjem pa se je čas ustavil. Jan bi lahko prisegel, da je videl kako je krogla prebila steklo, ki se je nato, kakor koruza, sesulo nanju. Vse tri nenadne strele je pospremilo glasno kričanje in vpitje, ki se je dotaknilo vseh oseb prisotnih na avtobusu, razen dveh. Turisti in policisti so se skrivali za sedeži in si zatiskali ušesa, le voznik je hrabro zapustil svoje vozilo. Isabella je zajokala ter sklenila roki. Molila je hitro in nerazločno. Bog jo je vseeno slišal. Enota prve pomoči je odnesla obe trupli, tako policistovega kot ubežnikovega. Voznika so pravočasno ustavili in se je vrnil k avtobusu, potniki pa so bili obveščeni, da jih peljejo na zaslišanje. Ko si na begu, je to zadnja stvar na seznamu želja.