Sedim na balkonu in kadim zadnjo cigareto svoje, morda zadnje, škatlice. Po desetih mesecih sem sedaj toliko ozdravljen, da se lahko vrnem nazaj v realnost. Da se končno lahko vrnem domov. Vsaj táko je mnenje nekaterih zdravnikov, a dokončnost bo potrdil primarij. Morda so drugi kaj spregledali in še nisem normalen.

Cigareta poudarja okus kave, ki sem jo spet začel piti in mi resnično pomiri dušo. Neverjetno, kako hitro se lahko človek znebi nekaterih navad. Navade sicer zelo hitro postanejo razvade in teh se je težje znebiti. Ko pa te pripeljejo do konca, imaš samo dve možnosti, ali nadaljevati ali prenehati. Sam sem se odločil za slednjo. Zdaj vem, da sem se takrat pravilno odločil.

Še zadnjič potegnem dim in nato čik frcnem na travnik za bolnišnico. Treba bo spakirati. Vsaj želim si tega. Bi počakal, da mi potrdijo odpust, a nekaj moram početi. Sicer mi to ne bo vzelo veliko časa, saj s seboj nimam veliko stvari in bom najbrž končal preden bom pošteno začel. Malo bom pogrešal to sobo, osebje in vso komfortnost, ki so mi jo nudili. Pogrešal bom tudi vsakodnevni razgled, ki sem ga imel z balkona in mirnost okolice. Nekako izgubljam del življenja, ki me je najbolj zaznamoval, a se zavedam, da se vračam tja, kjer sem bil ljubljen.

Jih že slišim, ko hodijo proti moji sobi. Slišim njihove trde korake iz katerih razberem slabe novice. Trenutki tišine pred vstopom v sobo mi nudijo nelagodje. Koliko časa še? Ali so novico že sporočili tistemu, ki me pride iskat? Le kaj bodo na to porekli tisti, ki me čakajo doma? Nato se odprejo vrata.

»Dober dan,« pozdravljajo vsak posebej in kar naenkrat pred menoj stoji pet zdravnikov. Njihovi izrazi so hladni. Čuti se turobnost prostora.

»Koliko časa še?« vprašam, da prebijem led. Kot bebčki se spogledujejo, na koncu pa primarij le spregovori.

»Spoštovani g. Naglav. Vsi testi so pozitivni, zato ne vidimo razloga, da Vas danes ne bi odpustili iz bolnišnice.«

»Kaj?«

»Danes greste domov,« reče najmlajša med njimi in se mi rahlo nasmehne. Ne morem verjeti svojim ušesom. V trenutku izgine vsa turobnost in na ustnice se mi prikrade nasmeh. Objamem jo.

 

Dobil sem priložnost za nov začetek, za novo življenje brez bolečin. Spomin na tiste dni bo sčasoma zbledel, a vedno bodo del mene.