disclaimer: Tole ni recenzija, spoilerjev skorajda ni, je pa moje mnenje. O prvi sezoni.

V gledanje serije Fargo, me je napeljal podcast glave, na strani Apparatus. Res je, da so možakarji govorili o drugi sezoni, a bilo je dovolj prepričljivo, da sem se spravil k ogledu. In ja, najprej sem začel z drugo sezono 🙂 Zakaj? Iz preprostega razloga – Billyja Boba. On se nahaja na moji listi najmanj priljubljenih igralcev. Enostavno mi deluje tako zatežen tip – mr. sunshine, kar je upravičil tudi v seriji Fargo. V prvi sezoni namreč.

Ker sem si že prej ogledal drugo sezono, nad katero sem bil navdušen, sem si rekel jebeš Billyja Boba, če sem se pretolkel skozi pokvarjenega Božička (sploh me ne sprašujte zakaj), se bom pa tudi čez to. Kdove, morda pa v prvi epizodi umre?

In ko enkrat začneš gledat, pač ne nehaš 🙂

Zgodba se začne, ko Lorne Malvo (Billy Bob Thornton) na zasneženi cesti zbije srno. Zaradi prometne nezgode in razbite glave (še malo pa ga bo pobralo 🙂 ) se odloči obiskati urgenco, kjer spozna Lesterja Nygaarda (Martin Freeman). Še preden pa se srečata, začnemo spoznavati Lesterjevo življenje in njegovo trpljenje.

Vsakdo, ki je že bil žrtev nasilja, se zlahka poistoveti z njim. Torej, revež se mi je pač zasmilil in iz minute v minuto sem bolj navijal zanj. Mu bo uspelo pobegniti od vsakodnevnega nasilja? Vse kaže na to, kajti ko stvari stečejo, stečejo. Hitro mi je potegnilo kako lahko neznanci vplivajo na nadaljnji potek mojega življenja. In če sem v prvem delu z zanimanjem opazoval njegovo nemoč ter se z njim veselil malih zmag, sem v vseh naslednjih epizodah pričakoval, da se mu bo nekaj zalomilo. Da ga bodo končno razkrinkali. Da se mu tokrat pa res ne bo izšlo. Tako je prišlo do tega, da mi je šel , iz epizode v epizodo, čedalje bolj na živce in se proti koncu zelo približal uvrstitvi na seznam najmanj priljubljenih…

Malvo pa ni postregel s presenečenji. Glede na to, da je serija postavljena v leto 2006, so stvari že skoraj malo predvidljive. Vsaj glede na to koliko različnih kriminalnih serij sem pogledal. To, da je Billy Bob dober soliden igralec, sem vedel že od prej, a tokrat me je uspel celo nekajkrat nasmejat. In prav tako kot pri Lesterju, sem tudi za Malva, v posamezni epizodi upal, da ga primejo. No, želja se je kmalu izpolnila. Ampak saj poznate rek, ko ima hudič mlade, jih ima veliko…

Vendar celotna serija ne bi imela smisla, če ne bi bila vključena tudi policija, oziroma bolje rečeno, hamlasti vodja policije Bill Oswalt (Bob Odenkirk – ki ga poznamo kot Saula iz Breaking Bad in Better Call Saul). Njemu se koščki sestavijo že ob prvi razlagi in zgleda, kot da svojega dela ne jemlje dovolj resno. Namesto dokazov v preiskavo vključi preveč humanosti in čustev, pa tudi pomilovanja. A zgolj en tak policist je premalo za tako serijo, zato so nam postregli še z enim, ki siliši na ime Gus Grimly (Colin Hanks. Jp, od tastarga Hanksa pob 🙂 ). Toda Gus je tu zaradi nečesa drugega. On je tu zaradi policijske uravnovešenosti – policistke Molly Solverson (Allison Tolman).

Če se je moje navijanje za Lesterja skozi sezono izgubljalo, sem za policistko Molly čedalje bolj navijal, saj je njeno početje imelo smisel. Njeni koraki so bili premišljeni in zato odlična protiutež Oswaltu. Njena poklicna, kot tudi osebna zgodba pa sta nekako predvidljivi, a vendar niti malo moteči.

Skratka, toplo priporočam. Pa še nasvet. Oglejte si najprej prvo, šele nato drugo sezono. Zna bit še bolj zanimivo 🙂