Fotke so za prijatelje, spomini pa zame …

Razmišljam. Večer je. Zunaj je hladno in prav je tako. Mrčes se mora razredčit, drugače bo čez poletje spet kolonija komarjev navalila v stanovanje. A komarjev se ne bojim. Nisem njihov tip. Moja kri ni dovolj dobra zanje, vendar to ni moj problem. Niti ni vse v komarjih poleti, kot tudi ne v mrazu pozimi. Pravzaprav ne vem v čem je hec. Življenje pač. En dan si tu, ali pa še to ne. Ne, ne bom filozofiral. Danes ni volje. Nocoj se kaže napredek. Samozadoščenje? A vseeno je nekaj čudnega v zraku. Vseskozi prisotnost biti, ali ne biti. Kako veš kdaj iz FBja odstraniš mrtve? Kdaj je primerno, da to storiš? Najraje bi sicer takoj, a vseeno me zanima, če bo kdo še kaj lepega napisal na pogojnikov zid. Razen tistih R.I.P., je lepih zadev bore malo. Pa me vseskozi spremlja tisti obraz. Kamorkoli se logiram – bam, ista faca, le duše nima … Ne maram Nočem pisati o tistih, ki so bili nekoč z menoj, sedaj pa jih ni več. Pa vendar spomin nanje živi, čeprav je spomin zelo relativna zadeva. Morda ravno zaradi tega ne želim tega spraviti na ekran …. Po drugi strani pa ne želim razkriti svojih spominov nanje, kajti to je nekaj, kar je bilo samo med nama … Ne, danes še ni čas za odstranitev.