1in2

Prelepa bila je čarovniška noč,

bila je to noč, ko pivo se toč’.

In prvič ugledam to lepo deklino,

bi jo na brzino peljal v kino.

A noč še prekmalu postala je dan,

jaz pa v deklino ostal zatrapan.

Bi skupaj živela, le kje naj to bo?

Sploh ni b’lo važn’, sam’ da sem z njo.

In kakor za nos najboljši je robec,

rešitev imel je Bobek Prekobec.

Razkazal je klet, teraso in sobo,

potem iz rokava pritresel pogodbo.

 “Dajta podpisat’,” je rekel sproščeno

in črno pero nama dal v roko.

“Dajta, podpišita, tukaj in zdaj,

zraven še evre za april in tud’ maj.”

Brezskrbno storila sva kar je dejal,

saj radost in srečo nama je dal.

Nato sva selila se teden in pol

in večkrat deklino pričakal sem gol.

Skrbela lepo sva za to garsonjero.

Imela sva pravljico, svojo, veselo!

A zgodba postala je čudna, res čudna.

Bovek Perkobec postajal je zlobec.

Menda vsega sva kriva bila,

a mojstre plačala sva vedno sama.

Stegnil je roke zlobec Perkobec,

mi je grozil, da me bo na gobec.

In kadar sva rekla “Ta flet sploh ni najin,”

se je nasmehnil “To strošek je vajin!”

Seveda naenkrat hotela sva stran,

iz pekla naju rešil je fantek Boštjan.

Nebo so prekrili temni oblaki,

kot da bi vedeli kaj in kako.

To zlobcu Perkobcu ni b’lo po volji

in vedela sva, da bo še težko.

Zadržal je zlobec Perkobec avans,

zahteval še evrov in padel v trans.

Lepo, res lepo sva mu govorila,

v upanju, da bi ga spremenila.

A dogovor očitno je bil enostranski,

saj njemu je to le posel postranski.

Prišel je dan, ko sva se selila,

pa tud’ garsonjer’co sva mu prebelila.

Tja naj bi frendica zdaj se podala,

ki tud’ bi še rada mal’ uživala.

In znova je dvignil roke nad naju,

prisežem, da zrl v oči sem strašnemu zmaju.

Okrog je lagal, da sva vse polomila,

mu šporhajt razbila, ventile spustila,

da plina ni nič, joj kakšen hudič,

avansniški evri so padli na nič.

Kje je pravica? Odgovor preprost.

Preberi si zakon in odkril boš modrost.