Teden dni po maratonu se sploh nisem mogel načuditi dejstvu, da so vse bolečine skorajda izzvenele in je telo kar prosilo novega trpljenja 🙂 kot nalašč za obisk dogodka Mondraker test day, ki se je odvijal na Gačah.

Sprva sem mislil samo malo firbec pasti, na sodelavčevo povabilo pa sem zajahal e-bike ter se začasno pridružil elektro uživačem 🙂

Ni kaj, s takim kolesom se upam v istem dnevu dvakrat na Vršič 🙂 Pedaliranje v klanec se sicer odvija popolnoma enako kot pri navadnem kolesu, le da si lahko nastaviš električnega pomočnika. Testno kolo, ki sem ga vozil, je imelo 4 stopnje pomoči: eco, tour, sport in turbo.

Z eco stopnjo se nekako kompenzira masa kolesa, ki je precej večja kot pri navadnih kolesih, tako čez palec kakšnih 6 kg več. Stopnja tour je na mojem obrazu izrisala nasmeh, da o naslednjih dveh niti ne pišem. Pač trenutek, ko se v hrib za šalo pelješ 25 km/h, pa ti še ostane dovolj sape, da bi prepeval na ves glas.

Vendar se lahko kaj hitro ušteješ, če nisi pozoren na količino električne energije, ki se pretaka pod tvojimi nogami. In ko zmanjka elektrike … hudič šalo vzame.

Tako smo se med potjo pogovarjali, da bi bilo morda pametno, če bi lahko baterijo med spusti polnil. Kdove, morda ta tehnologija že obstaja. Moje testno kolo tega pač ni imelo, zato sem bil bolj kot ne na eco in samo občasno na tour, da ne bi mišice spet poprijela žlehtnoba in bi ne hotele sodelovati.

Pot se je vila veliko po makadamskih poteh, nekaj malega pa tudi čez drn in strn, dokler nismo bili tik pod vrhom. Z električnim kolesom se je prav zabavno hecati z drugimi kolesarji, ki uporabljajo na žgance pogon 🙂 takrat je čas za turbo. Juhuhuhuhuhu in že vsi bežijo stran.

Razgled je bil odličen, spust pa malce prehud zame, zato sem del poti prevozil kar po travnatih površinah kopnega smučišča. Kasneje sem izvedel, da tudi kolo ni bilo najbolj primerno za tak teren.  Oh good, then it’s not just me 🙂

Splošni vtis je odličen, vendar mislim, da bom še nekaj časa ostal zvest lastno proizvedenemu pogonu. Vse ima svoje meje. Moja je, da se na kolesu čim manj poslužujem bližnjic. Z veseljem pa se  bom udeležil še kakšnega takšnega testiranja. Morda naslednjič zares zajaham Mondrakerja

In ja, s takim kolesom se upam v istem dnevu dvakrat na Vršič. Ampak samo z dvema čisto polnima baterijama 🙂