Ključ

Pomlad se je začela precej hitro tisto leto. Otroci so se je razveselili, saj so že pošteno pričakovali čas, ko bodo lahko odložili bunde, kape, rokavice in šale. Vedeli so, da s pomladjo dnevi postanejo prijetnejši, ker se narava prebudi iz spanja. Vse ozeleni – drevesa, trava, prebudijo se cvetlice, vrnejo se ptice in vsi postanejo boljše volje. Dogodek s starim Tonetom se je sicer zgodil že nekaj mesecev nazaj, vendar ga še vedno niso pozabili. Ob toplejših dnevih je zagotovo tudi on spremenil svoj večno namrgodeni obraz v prijetno nasmejanega.

Za prvi dan so se otroci dogovorili, da se snidejo blizu potoka. Robi in Luka sta se namreč veselila svojega prvega ribolova in niti trenutka več nista želela čakati. Ko so bili vsi zbrani, so skupaj odšli do mostička preko potoka in se tam veselo posedli na ograjo, z nogami bingljajoč proti vodi. Po poti je prišel neznanec in jih ogovoril: »Ali ne veste, da je sedenje na mostni ograji nevarno?«

»Ah, kje pa!« so se otroci zakrohotali, neznanec pa je samo odkimal z glavo in nadaljeval svojo pot.

»Riba!« je zavpil Robi. »Ribo sem ujel!«

Močno je povlekel ribiško palico, da se je vrvica napela, nato pa se je riba staknila s trnka in Robi se je prekucnil z ograje. Pošteno je zagrmelo, ko je priletel na tla mostička. Tiho je rekel au in se hitro spet pobral. Drugi otroci so se mu smejali, le Lili mu je takoj priskočila na pomoč.

»Si v redu?« ga je vprašala.

»Da, samo malce sem se zaletel v tla.«

Oba sta se zasmejala.

»No, pa tisti neznanec le ni imel prav,« je rekel Luka in s palico vred stopil na vrh ograje.

Nato je pričel oponašati Robija kako je opletal s palico in skušal na kopno potegniti namišljeno ribo. Vsi so se še bolj zasmejali, ker je izgledal neznansko smešno. Mija se je približala Luku in ga skušala prestrašiti. Namesto tega ga je, po nesreči, porinila v potok. Luka je čofnil v mrzlo vodo. Vsem je zastal dih. Vedeli so, da je Luka slab plavalec, potok pa je bil v spomladanskem času še posebej globok in njegov tok je bil močnejši kakor poleti. Miha je hitro stekel z mostu ob rob potoka. Najprej je ulovil ribiško palico, nato pa se je lotil še reševanja nesrečnega plavalca. Mihove roke so bile prekratke, zato si je pomagal z ribiško palico in Luka potegnil na suho.

»Ali si videl mojo ribo?« se je pošalil Robi.

»Nisem,« je odvrnil Luka, »sem pa našel nekaj neverjetnega.«

»Kaj pa?« je zanimalo vse hkrati.

»Našel sem tole,« je iz žepa potegnil čudno kovinsko reč. »Magnet!«

»Magnet?!« so se začudili in spraševali za kaj vse bi ga lahko uporabili.

»Že vem!« je vzkliknila Neža. »Z njim bi lahko potegnili ključ iz špranje pri našem bloku.«

»Lahko,« je rekel Luka. »Le preobleči se moram, potem gremo iskat tisti ključ.«

»Hej, kaj pa najin ribolov?« je vprašal Robi.

»Bova magnet navezala namesto trnka in lovila ključ,« je v smehu odvrnil Luka.

»Ponosna sem nate,« je rekla Lili Mihu in ga prijela za roko. »Res si dober prijatelj, da si šel takoj pomagat.«

»Res je odličen prijatelj. Hvala ti, Miha,« je še dodal Luka, nato so otroci stekli proti Lukovem domu.

Počakali so, da se je mokri prijatelj preoblekel in si posušil lase. Potem so skupaj stekli proti Nežinemu bloku. Neža jim je pokazala kje leži pozabljeni ključ in vsi so spraševali kako bodo prispeli do njega, saj je bilo videti, da je magnet prevelik za tako majhno luknjo.

»Kar bo, pa bo,« je rekel Robi, ko je magnet spuščal proti špranji. Luka mu je pomagal z napotki, saj Robi ni videl kako magnet potuje v neznano.

»Še malo. Še malo,« je Luka skoraj prepeval, ko je bil magnet že v špranji in se je nezadržno približeval izgubljenemu ključu. Čim je bil magnet dovolj blizu, je zaprašeni ključ kar poskočil. Prav tako je odskočil tudi Luka in z njim vsi otroci, ki so gledali proti špranji. Nekam čudno se je zabliskalo iz tiste majhne temne luknjice. Edini, ki ni odskočil, je bil Robi. Njemu je bila najpomembnejša naloga, da ključ potegne na plano in je gledal samo kolesce, da se ne bi vrvica kje zaskočila. Bliska iz temne luknje ni videl. Počasi je navijal ribiško vrvico in kaj kmalu je bil ključ pri njih. Svetlobe, ki so jo nekateri pričakovali, pa ni bilo. Bil je le navaden zaprašen železen ključ. Nič kaj veseli niso bili.

»Kaj tole odklepa, Neža?« je vprašala Mija.

»Pojma nimam,« je odvrnila Neža.

»Mar ni to tvoj ključ?« je zanimalo Lili.

»Ne,« je rekla Neža.

»Zakaj smo ga pa morali izvleči iz luknje?« je razočarano vprašal Luka.

»Kaj drugega bi še lahko počeli z magnetom?« se je zasmejala Neža. »In že nekaj časa se trudim, da bi ga dobila. No, sedaj ga le imamo.«

Vzela je ključ in ga podržala v rokah, kakor da drži zlato palico. Narahlo je pihnila vanj in razpihala prah.

»Morda odklepa vhodna vrata vašega bloka,« ji je Miha vzel ključ in stekel proti vratom.

»Hej!« je zavpila Neža. »To je sedaj moj ključ!«

Stekla je za Mihom, ostali otroci pa so jima sledili. Vse je namreč zanimalo, če bo ta čudežni ključ kar tako enostavno izdal skrivnost, ki jo nosi s seboj. Naj so ključ še tako sukali, vrteli, vtikali in obračali, ga niso mogli spraviti v ključavnico. Nato so poskusili z vrati od kolesarnice. Spet brez uspeha, saj tudi teh vrat ključ ni odklenil. Prav tako niso uspeli priti skozi nobena vrata stanovanj v pritličju, niti v poštne nabiralnike ali kletne prostore. Kmalu so se le predali in si priznali, da najbrž nikdar ne bodo našli ključavnice, ki bi pripadala najdenemu ključu.

»Kaj bomo pa sedaj?« je vprašala Ela, ki je bila vseskozi tiho in so že skoraj pozabili nanjo.

»Ne vem,« je odvrnil Luka. »Lahko gremo nazaj do mostu in spet lovimo ribe. Kaj praviš, Robi, greva?«

»Lahko,« se je Robi strinjal.

»Gre še kdo zraven?« je Luka vprašal.

Nihče se ni javil, zato sta odšla. Ni še minilo pet minut, ko sta se že vrnila.

»Kaj pa vidva tako kmalu nazaj?« se je začudil Miha, ki ju je prvi zagledal.

»Robi je dobil zanimivo idejo.«

»Kakšno pa?« je vprašala Neža.

»Neža, ali se spomniš tiste skrinjice, ki ni imela ključa?« je zanimalo Robija.

»Katero skrinjico?«

»Tisto, ki sva jo našla pred začetkom krompirjevih počitnic lansko leto,« je pojasnil.

»Uf, saj res. Nanjo sem že popolnoma pozabila.«

»Kdaj sta pa bila vidva sama tukaj?« je vprašala Mija. Bila je jezna, saj ji je bil Robi všeč, vendar ni hotela, da bi ga katera druga imela.

»Pomiri se,« je rekla Neža. »Robi je samo nekaj prinesel za mojo mami, pa sva se malce poigrala, da nama je čas hitreje minil. Moja mami je morala pripraviti še nekaj stvari za njegovo mamo. In ko sva se tako igrala, sva našla neznano skrinjico, ki žal ni imela ključa. Bila je prelepa, da bi jo uničila.«

Miji je odleglo. »In kje je ta skrinjica sedaj?« je še vprašala.

»Spravila sem jo pod stopnice. Morda je še tam.«

Neža je stekla v blok in se hitro vrnila s skrinjico pod pazduho. Zmagoslavno se je smejala.

»Bomo poskusili?« je bolj rekla kot vprašala.

»Bomo!« so zavpili v en glas in planili na skrinjico.

Neža je zadrževala dih, ko je Robi ključ počasi porinil v temno odprtino na prvi strani in ga obrnil. Zaškrtalo je in ključavnica se je odklenila. Sedaj so tudi drugi zadržali dih.

»Čast pripada tebi, Neža,« je rekel Robi in skrinjico vrnil Neži. Odprla jo je in na njeno veliko presenečenje je bila v njej še ena, manjša skrinjica.

»Oh,« je zastokala Neža. »Od te pa nimamo ključa.«

»Morda ga ne potrebujemo,« je Miha vzel manjšo skrinjico v roke. Z lahkoto je odprl njen pokrov. Z roko je segel vanjo in na plano potegnil majhno kocko. Na vsaki stranici je imela določeno število črnih pik. Zraven kocke je bil tudi prepognjen kos papirja, na katerem je pisalo Ta kocka je namenjena otrokom in je čudežna, saj prinaša veselje in srečo.

Otroci so bili nad novo igračo tako zelo navdušeni, da so se z njo igrali vse do poletja. Vendar je tisto že čisto druga zgodba.