Njeno vprašanje, če sem normalen, me je rahlo presenetilo.

Samo trenutek je potreben, da se ti življenje postavi na glavo. Prerazporediš prioritete. Prerazporediš denar. V glavi sortiraš misli. Ločuješ sranje od plevela. Iščeš izgubljeno modrost, misleč, da je zgolj globoko zakopana. Sediš na navideznem stolu, zoblješ pokovko, življenje pa je kot slabo delujoča powerpoint prezentacija.

Vsega je kriva ona. Tista, ki te je navlekla. Tvoja prva, s katero še niti nisi točno vedel, kaj početi in kaj občutiti. Takrat je bilo smešno, saj si bil skoraj še otrok, danes se temu ne smejiš več. Ne greš se več. Nočeš še enkrat čez vse to. Obtoževanja, ki jim ni konca in nikdar se iz tega ne izrodi nič koristnega. Prebediš prvo noč. V mislih imaš samo njo. Misli ti preplavlja njen vonj. Okušaš vsak njen atom. Čutiš kako se zlivata v eno, hkrati pa se zavedaš, da ne bo nikdar več kot je bilo. In potem se noč konča. V mislih si že z drugo.

»Pa kaj si ti normalen?« je ponovila svoje vprašanje. Komaj sem se prebudil iz zasanjanosti.

»Sranje!« sem vzkliknil. Bilo je prepozno. Kava je že prekipela … Upam, da bova še vedno prijatelja 🙂