Zadnji majski vikend se je znova odvijal DRMAGNUM kolesarski maraton, ki je potekal po ustaljeni trasi. Dogodek se je odvijal že osmo leto zapored, zame pa je bila to tretja, sedaj že tradicionalna, udeležba. Ko sem spoznal Dušana, je dejal, da ni pomembno kolikokrat prevoziš isto traso, jo vselej doživiš drugače. Prvič sem mu verjel, drugič sem to začutil in šele tretjič zares razumel. A lepo po vrsti, da bo slika dovolj široka 🙂

Ker sem pred tem že dvakrat prevozil isto traso, sem vedel kaj pričakovati, a vseeno sem se na pot podal zadržano. Sprva sem mislil, da bo to pomenilo samo malo manj govorjenja, a se je vse skupaj odražalo kot transformacija kolesarja v sidro skupine. Se zgodi… Vendar nisem dopustil, da bi to ubilo voljo priti do morja.

Nato se je prikazala Marija.

Bilo je nekje med Logatcem in Planino, ko so bolečine v nogah prevzele povelje nad mojim telesom. Ravnina, ki je še na začetku poti obljubljala nepreklicno zavezništvo, se je predala. Nisi dovolj močen! je zakričala ter se čisto odtujila. Nisem trznil, le poganjal. Potem sem jo zagledal. Stala je ob cesti, oblečena v oprijeta usnjena oblačila in z nedrčkom, ki je bil vsaj dve številki premajhen. Sicer ne bi opazil, vendar je iz tistega bujnega dekolteja sijala slepeča svetloba. Obesek na ogrlici je lahko zelo močno orožje 🙂

»Pivo?« je vprašala z neznansko privlačnim naglasom.

Pocedile so se mi sline in čisto lahko bi podlegel skušnjavi, ko je dodala: »Pridi do cilja, pa ga dobiš.« Obrisal sem sline ter se lotil kačjih rid. Klinc, spomenika ti pač ne bomo postavili!

In znova me je prebodla ostra bolečina. Simon pade prvič s kolesa, je utripnilo v možganih, medtem ko me je množica huronsko vzpodbujala. Pa nisem padel. Ne na prvem ovinku, ne na zadnjem. Kristusove muke! Po Mariji sem pričakoval tudi njega, a ga ni bilo.

Pod jezik sem stresel prvi dodatni odmerek magnezija in si vsaj za trenutek olajšal napetost v mišicah. Več si ga nisem upal zaužiti, da ne bi izvedel Dumoulina. K sreči smo prispeli do Postojne. Obvezni postanek za kavo, skoraj pol prevožene poti in mazanje s kremami za sončenje. No, zame tudi mazanje z ledeno močjo in doziranje protibolečinskih tablet. Še vedno sem imel v mislih cilj, četudi moje telo ni hotelo sodelovati 🙂

Že sem se posluževal rezervnega načrta Nismo vsi Petra Majdič v boju za olimpijsko medaljo, vendar se tokrat duša ni imela namena ukloniti. Tako smo pribrcali do novega vzpona.

Senožeški klanec je pokazal zobe, a sem ga, pod Dušanovim budnim očesom, premagal povsem dostojanstveno. Zdi se, da je ta vzpon zadnja možnost, ki jo ima notranjost države, da te ne spusti proti morju. In nato pride spust …

…, ki je bil naravnost odličen in sproščujoč, hkrati pa so tudi vse žaube in rcnije zagrabile, tako sem lahko sledil tempu skupine, zavedajoč se naslednjega izziva, ki bo predstavljal še predzadnjo prepreko pred ciljem.

Vzpon pred Kozino je ponavadi izjemno pasji, saj sence praktično ni, ura pa je ravno pravšnja, da te sonce peče od vznožja do vrha. Tokrat so, menda samo za nas, oblaki prekrili nebo. Hja, pa naj še kdo reče, da se Dušan ne zna dogovoriti za vreme 🙂 Od tam pa do obale mi je družbo delala pikapolonica, ki se je smiselno namestila na krmilo ter uživala v prijetnem vetriču.

In ko sem že mislil, da bo napornih samo še tistih 20 km od Rižane do Izole, me je presenetil krč. Nič več ni pomagalo, moral sem zaužiti še drugi dodatno odmerek magnezija in upal na konec dober, vse dobro. In tako je tudi bilo.

Malo pred Koprom pa sem znova zagledal svojega najhujšega sovražnika – sebe. Z nasmehom na obrazu sem mu pomahal. Tokrat me ni premagal 🙂

V Kopru so se nam pridružile še preostale dame, tudi letos v izjemni formi, in se z nami zapeljale do Izole, kjer je tradicionalni častni krog pomenil zaključek DRMAGNUM maratona.

Po maratonu je sledila slovesnost kjer so bile podeljene zaslužene plakete in praktične nagrade, nato pa sta sledila pogostitev in sproščen klepet.

Statistike letos ni, saj sem imel preveč dela s samim seboj, zato zapis ne vsebuje nobene fotografije, videa, ali česarkoli drugega. Naj pa se zahvalim vsem preostalim udeležencem ter stricem iz ozadja, da se je maraton odvijal tako kot se je. Brez Vas mi ne bi uspelo.

Kako je 8.DRMM doživljal Peter Filec, si lahko preberite tukaj 🙂