Na svojem obrazu je čutil rahel jutranji vetrič, ki je potegnil preko doline. Nič nenavadnega za jutranji čas. Po navadi je začelo pihati tik predno se je sonce pokazalo izza gore. Pogled je imel obrnjen naravnost, da je lahko občudoval migetanje visokih travnih bilk. To ga je vselej pomirjalo. Tako je čutil pristno povezanost z naravo in je lahko izkoristil tisto česar drugi niso bili sposobni. Kot po navadi se je tudi tokrat na njegovem obrazu izrisal nasmeh. Delo ga je osrečevalo in vsak dan znova se je zahvalil Bogu, ker ga je lahko opravljal.

Molitve ga je naučila mama. Očeta se ni spomnil, zato zanj ni obstajal. Vedno sta bila le mama in on. Vedno je verjel vsemu kar je rekla. Ona ga je naučila veliko, vendar ga je bolj slabo pripravila na življenje. Ob njej tudi ni nikdar začutil ljubezni, kakor bi jo kot otrok moral. Imela je bolj vojaški pristop. Čustva so ji bila tuja, česar pa ni prenesla nanj.

Ko mu je bilo približno šest let, jo je prvič povprašal zakaj mu je nadela tako nenavadno ime. Zardela je in s težkim srcem sinu priznala, da je zanj izbrala ime svojega deda, in da to ni bila najbolj posrečena izbira. Začuden je bil, da se je njegov praded imenoval Dragon. Pojasnila mu je, da ga je poimenovala Drago, kasneje pa so ga, zaradi njegovega grobega videza, drugi preimenovali v Dragon.

Iz spominov se je predramil ravno, ko je sonce pokukalo izza gore in so prvi jutranji žarki osvetlili hribovje za njim. Vetrič se je še okrepil. Travnik je v nežnem ritmu valoval in ga vabil, da začne s delom. Ni še čas, si je mislil. Še malo, nato začnem. Nežno je pogladil svoje orodje. Po dolgem času je spet čutil tisti zanos, kot pred leti, ko je razumel ljubezen do svojega dela.

Takrat si je želel biti pomemben. Želel si je, da bi ga nehali zasmehovati in poniževati. Bedak, idiot, prizadetek,… so klicali za njim, on pa je skušal držati glavo pokonci. Drugače je bilo z njegovo mamo, katero se vse te besede dotolkle. Ni bil sam kriv, da se je rodil s takšno okvaro. Kot tudi ni bil kriv, da je bilo njegovo telo luskasto. A še vedno je bil človek. Še vedno je premogel več čustev kot marsikateri drugi človek. Niti sama ga ni dobro razumela in prav mešalo se ji je od vsega maltretiranja, katerega je bil deležen. Nekega jutra sta se pripeljala policista in ga odpeljala, saj je mama storila samomor.

Dragona so poslali v rejo. Njegov krušni oče je bil vrtnar in ravno on mu je približal ljubezen do narave. Takrat se je zaljubil v vrtnarjenje. Želel si je skrbeti za vrtove, cvetlice, trate in vse kar je bilo povezano z vrtnarjenjem. Krušna starša sta ga pri tem spodbujala ter mu nudila vso podporo pri izobraževanju. Začel je skromno, a je hitro napredoval. Pomagal je svojemu novemu očetu, kateri je nanj prenesel vse svoje znanje in se od njega tudi marsikaj naučil. Dragon je dobil možnost za novo življenje.

Čutil je toploto s katero so sončni žarki greli okolico. Še malo ga bo sončna svetloba dosegla. Sonce mu bo osvetlilo obraz in takrat bo, kakor vedno poprej, začutil pripadnost. Občudoval se je, da ga vse to vznemirjenje ni porinilo čez rob, ampak se je uspel zadržati in čakati na pravi trenutek. Včasih se je prav boril sam s seboj, toda vedno je počakal, da je bilo vse tako kot je moralo biti. Tokrat pa je bilo še malo drugače. Tokrat ne bo delal sam, pač v skupini. Ob sebi je imel sodelavce, ki so se ravno tako pripravljali na svoje delo. Dragon je obračal glavo levo in desno, vendar pri sodelavcih ni čutil takega delovnega zanosa. Oni so bili drugačni. Za njih je to samo delo, zanj pa je bila to še dodatna potrditev, da je pri svojem delu dober. Ah, dober je preskromna beseda. Pri svojem delu je bil odličen. Zato so ga tudi poklicali v to ekipo.

Dragon je prvič zares občutil žalost, ko sta se ponesrečila krušna starša. Bila sta prva, ki sta mu pokazala kaj pomeni ljubiti nekoga. Nikdar ga nista zaničevala in kljub temu, da sta nista bila njegova starša, sta z njim ravnala kot z lastnim otrokom. Po njuni smrti je bil primoran prevzeti očetovo podjetje. Bil je šele na začetku svoje kariere, vendar mu je uspevalo in postajal je čedalje boljši. Oboževal je svoje delo, a nikdar ni želel sodelavcev, zato je raje delal sam po cele dneve. Nikdar mu ni bilo žal minute za naravo in svoje delo. Njegova odličnost je postala prepoznavna na državni ravni in prav nič čudnega ni bilo, da so ga vsi želeli. Potem je nekega jutra na dvorišče pripeljal državni avto. Rekli so, da mora z njimi. Niso mu pustili vzeti ničesar, samo tisto kar je imel na sebi.

Pripeljali so ga med neznance. Čutil je njihove obtožujoče poglede. Čutil je, da ga ne marajo in ga nočejo sprejeti medse. Šepetali so med seboj in skorajda s prstom kazali nanj. Med vsemi mrzlimi pogledi pa je le naletel na prijateljski obraz. Ali nisi ti vrtnar iz Iowe? K njemu je pristopil mlad fant in se predstavil kot Ted. Povedal mu je, da sta se že spoznala na vrtnarski konferenci v Washingtonu, kakšni dve leti prej. Dragon se ga je spomnil. Tedaj so ga prepoznali tudi nekateri drugi. Želeli so se rokovati z njim in mu skoraj že zaploskali, ko je v prostor vstopil starejši moški z mrkim pogledom. Predstavil se je kot njihov nadrejeni. Pojasnil jim je okoliščine in potek dela, ter poudaril pomembnost naloge. Zelo se jim je mudilo. Nato so jim dali delovno uniformo in jih poslali na teren.

S sodelavci so se spogledali. Najprej mi, potem ti. Vse je bilo popolnoma jasno. Iz ozadja jih je spremljal nadrejeni. Si prepričan, da je vrtnar iz Iowe prava odločitev? so ga spraševali. Seveda je, jim je prigovarjal. Pa saj izgleda kot bebec, se niso dali. Mongoloid je, pa kaj! jim je pojasnil. Ne skrbite, ravno pravšnji je za to nalogo. Njemu je popolnoma jasno kaj mora storiti in zakaj. Bil je rojen za to. Dragon je še enkrat preveril svoje orodje, ko mu je obraz osvetlilo sonce. Ted je še enkrat ponovil Najprej mi, potem ti. Čarli je tam zunaj, in pokazal na travnik.

Dragon je gledal kako so njegovi sovojaki zabredli v visoko travo Vietnamske pokrajine. S pogledom je iskal Čarlija, čeprav ni nikdar izvedel kako izgleda. Narednik mu je rekel naj samo pritisne na sprožilec, nato pa začne kositi. Vedno naj kosi pred seboj in pred sovojaki. Le tako bo prestrašil Čarlija in bodo lahko oni obdelovali zemljo. Čarli je bil sovražnik. Čarli je hotel vso zemljo zase. Čarli ni smel zmagati, če je Dragon hotel laskavi naziv. Zato je sprožil smrtonosni rafal, v glavi pa si je nenehno ponavljal od sedaj naprej, me bodo vsi klicali Kosec.