Ravno ga je hotel odložiti na mizo, ko je pred oknom zagledal znano postavo. Kolikokrat poprej je že videl ta prizor, a se mu je vsakokrat zdelo, da je prvič. Temačno obličje, povprečnega obraza brez izraza. Izmučen od življenja. Izmučen od hoje po žgočem soncu. Pot mu je lil izpod klobuka, katerega je nosil le zaradi grde rane na obrazu. Marsikomu se je to zdelo popolnoma nepotrebno, a če ga je odstranil, se je razkrila prava razsežnost brazgotine, ki se je zaključila šele na sredini hrbta. Tako je to, ko si zvezda. Težko je biti nenehno na odru, iz dneva v dan, iz leta v leto. Njegovo življenje je bilo ena sama turneja. Sprva je svoje performanse izvajal v domačem okolju, kasneje pa je prodrl tudi na druga tržišča. Bil je sam svoj mojster, sam svoj roadie ter občasno tudi groupie. Vsako jutro, ko se je pogledal v ogledalo, si je rekel, da zaključi samo še to fasado, potem pa preneha s tem. Leta so naredila svoje in vse kar ima za pokazati je posledica padca iz tretjega nadstropja. Tako se je ravno na ta dan odločil hoditi, dokler ne bo obnemogel. Taval je po soncu in po štirih urah prvič v življenju začutil žejo. Zaželel si je le kozarca hladne vode. Za hip je postal pred vhodom v lokal. Nato je vstopil, zakorakal naravnost do točilnega pulta in naročil. Vedno je rad opazoval svet okoli sebe, zato je kozarec odnesel k mizi ob oknu. Ravno ga je hotel odložiti na mizo, ko je pred oknom zagledal znano postavo …