Ljubezenski trikotnik je najbolj zapletena geometrijska oblika, ki obstaja. Tega sta se zavedala tudi Hmljač in Mhmljač, zato sta se že pred časom odločila, da ne bosta dopustila nikomur priti med njiju. In kakor se rado zgodi, se zarečenega kruha največ poje.

Hmljač je hodil po cesti, ki je vodila k prijatelju Mhmljaču. Slednji ga je povabil k sebi, ker mu je moral nekaj nujno povedati. Slišati je bil zelo vznemirjen, zato se je Hmljač nemudoma odpravil na pot, saj je bil zaskrbljen zaradi prijatelja. Spomnil se je, da pesem prežene skrbi, zato si je zažvižgal vsem dobro poznano melodijo in od naključnih mimoidočih prejemal kimanje in vsesplošno odobravanje. Dobra volja se je širila, skrbi pa so postale preteklost.

»Mar to meni žvižgaš?« je vprašala brhka ženska.

»Ne,« je odvrnil Hmljač. »Žvižgam, da odganjam skrbi.«

»Skrbi? Tebe kaj skrbi?«

»Zdaj ne več. Kaj pa tebe?«

»Oh, ne. Tudi jaz sem vesela kot ptiček na veji in najraje bi te objela,« je veselo vzkliknila.

»Bi me res?« je vprašal večno samski Hmljač.

»Z veseljem.«

Neznanka je objela Hmljača, on pa je sramežljivo zardel in pogled uprl v tla. »Toliko ljubezni pa že lep čas nisem prejel.«

»Potem te bom pa še enkrat objela.«

Ovila je svoje roke okoli Hmljačevega H-ja in skoraj povzročila, da bi se njegov m krepko povečal.

»Kdo sploh si?« je vprašal Hmljač.

»Jaz, dragi moj Hmljač, sem šjora Nebí.«

»Od kje ti je znano moje ime?!«

»Hm, ne smem povedat.« Nasmehnila se je, on pa je začutil, da mu nekaj v njenem odgovoru ni povšeči. “Lahko pa te popeljem do ektaze. Vem, da si je potreben,” je skoraj brezbrižno odvrnila in pri tem razkrila svoje skrite adute. Hmljač je klonil njenim čarom ter popolnoma pozabil na Mhmljača in njegove skrbi.

Mhmljač pa ga je čakal. Prvih pet minut se je tolažil, da je še prezgodaj, da bi lahko Hmljač že prišel. Naslednjih deset minut si je govoril, da je na poti. Ko je minulo pol ure, ga je znova poklical. Hmljač se ni javil, torej je bil na poti. Kdove, morda je šele pred kratkim odšel, zato je Mhmljač sklenil počakati še pol ure. Hmljača pa ni in ni bilo, kar je bilo je več kot dovolj, da je Mhmljač začutil kako se je njuno prijateljstvo začelo krhati. Občutka ni znal razložiti.

»Hmljač, ti si najboljši ljubimec, ki sem ga kadarkoli imela,« je veselo zažgolela šjora Nebí in znova poljubila Hmljača, ki je bil v sedmih nebesih. Želel si je, da bi ta trenutek trajal večno. A stvar s trenutki je taka, da so pač minljivi. Zatem si je zaželel, da bi lahko bilo življenje tako brezskrbno … »Skrbi!« se je nenadoma spomnil svojega prijatelja, ki ga je še vedno čakal.

»Šjora, Nebí! Oprostite, sedaj moram oditi! Nasvidenje.«

Šjora Nebí je osupnila in gledala za Hmljačem, ki se je veliko prehitro poslovil od nje.

»Hmljač, to boš še obžaloval!« je jezno rekla sebi v brk in mrkega pogleda odšla za Hmljačem.

Mhmljač je ves presrečen objel Hmljača, ki se je le prikazal na vratih.

»Sem že mislil, da so te divje zveri požrle? Ali še huje, da so te znova Slengi napadli!« se je razburjal Mhmljač.

»Ah, kje pa,« je odvrnil Hmljač in se nasmehnil prijatelju. »Moja zadržanost je bila bolj prijetne narave.«

»Mar res?«

»Da, vendar se bova najprej pogovorila o tvojih skrbeh, nato pa bova preverila kaj se dogaja z menoj. Če ti je prav tako, seveda?«

»Seveda, seveda,« je odvrnil Mhmljač. »Nekaj strašno pomembnega ti moram povedati.«

»Se mi je kar zdelo.«

»Zaljubil sem se!« je končno spregovoril Mhmljač.

»Res? Odlično!« je pritegnil Hmljač. Objel je prijatelja in skupaj sta zaplesala njun srečni ples.

»Kdo pa je ta srčna izbranka?« ga je še zanimalo.

»Ne poznaš je še, a ko se bosta spoznala, bo tako kot, da sta BFF že od malih nog.«

»BFF?«

»Ja, ona ni taka kot sva midva. Ona je drugačna. Dopolnjuje me.«  Nato je hitel prijatelju pripovedovati o svoji prijateljici, ki mu je več kot očitno spodnesla tla pod nogami. »Ime ji je gospodična Bì.«

»Zveni nadvse prijetna.«

»Saj je.«

»Tudi jaz sem se zaljubil,« je končno na svoj račun prišel tudi Hmljač.

»Mhm, lepo,« je zasanjano odvrnil Mhmljač, a ga Hmljač ni več poslušal.

V vsej zasanjanosti, pa nista zaznala mračnosti, ki se jima je približevala. Če bi takrat bili prisotni vi, bi zagotovo slišali kako so ptice prenehale peti, krti kopati, otroci vpiti in jesiharji se dreti. Verjemite, morali mi boste verjeti na besedo, da se je vse to zares zgodilo. In zgodilo se je tako hitro, da smo bili vsi precej presenečeni.

»Ha!« se je zaslišalo izza vogala sosednje hiše.

Mhmljač in Hmljač sta se zbrihtala iz otopelosti.

»Kaj je bilo to?« je zanimalo Mhmljača.

»Ne vem,« je odvrnil Hmljač.

»Ha! Ha!« je nekdo zavpil za njihovima hrbtoma. Mhljač in Hmljač sta se počasi obrnila in pred seboj zagledala znan obraz.

»Ha!« je rekel Ha!.

»Ah, samo ti si Ha!,« sta si oddahnila medmešpektorja.

»Sta se kaj ustrašila?« je vprašal Ha!.

»N… ne,« sta skoraj sočasno zajecljala.

»Ha! Ne verjamem vama!«

»Jaz pa jima verjamem,« je vse tri presenetil glas, ki je prihajal iz nedoločene bližine. Spreletel jih je srh.

»Gospodična Bì!« jo je pozdravil Mhmljač. »Poglej, Hmljač! To je moja dama, gospodična Bì.«

»Gospodična Bì? Oh, ne ne, to je Šjora Nebí! Moja dama,« je rekel Hmljač.

“Gospodična Bì!” je ponovil Mhmljač.

“Šjora Nebí!” se ni dal Hmljač.

“Gospodična Bì!” Mhmljač je jezno pogledal Hmljača.

“Šjora Nebí!” mu Hmljač ni ostal dolžan.

Njuna pogleda sta se čedalje bolj mračila, ko sta zrla drug v drugega.

“Gospodična Bìììììììììì!” je zategnil Mhmljač.

“Šjora Ne!Bí!”

“Bì!”

“Nebí!”

“Bì!”

“Nebí!”

“Nêbo!” se je naposled le oglasila besna gospodična Bì, oziroma šjora Nebí, ki ji je ta prepir pravzaprav godil, hkrati pa šel pošteno na živce.

“Je nad nami,” sta v en glas zatulila Hmljač in Mhmljač ter se od srca nasmejala.

“Nêbo!” je znova zaklicala Bì/Nebí in počepnila. K njenim nogam je pricapljal mali kužek. “Priden, Nêbo,” je rekla BìNebí. Pogladila je prikupno vrečo bolh in se popolnoma raznežila. Hmljač in Mhmljač sta bila začudena.

“Ha! Ha!” je rekel Ha, “Ne bodita vendar tako presenečena.”

“Tiho bodi Ha!” sta bevsknila Mhmljač in Hmljač.

“Moj mali kužek,” je BìNebí še vedno čohala kosmatinčka, ko je naenkrat postala precej nervozna. “Mislim, da moram čimprej oditi,” se je hotela posloviti.

“Zakaj pa?”

“Moj ljubi Mhmljač,” je pristopila k njemu in se narahlo podrgnila ob M. “Moram iti, saj razumeš, mar ne?”

“Ne.”

“Kako ne?”

“Saj si komaj prišla, sedaj pa me že zapuščaš?”

“Tebe zapušča?” se je vmešal Hmljač.

“Ah, Hmljač,” je BìNebí priplesala k njemu. “Nikdar te ne bom pozabila.”

“Nêbo!” je zagrmelo izza vogala.

“Je nad nami,” sta spet v en glas zatulila Hmljač in Mhmljač.

“Nêbo, kje si?” je znova zadonel globok moški glas.

“Oh ne!” je rekla BìNebí.

“Kaj pa je?” sta se oglasila Mhmljač in Hmljač.

“To je moj mož, senjor Bobil!”

“Tvoj MOŽ?” sta medmešpektorja skoraj padla v nezavest.

“Da, moj mož.”

“Ha! Ha!” je prvi del zgodbe zaključil Ha!.