Svoje roke je spodvila pod svojo glavo in opazovala njegovo plitvo dihanje. Nocoj je bilo odlično in prav nič je ni bilo strah. Neznansko je uživala v svojem moškem. Spet jo je presenetil in še bolj se je zaljubila vanj. Oh, če ju le ne bi doma čakala realnost in njeni starši. Če bi se lahko temu kako izognila, bi bilo odlično. Odprl je oči ter se ji nasmehnil.

»Kaj je, ljubica? Ne moreš spati?«

nasmeh

»Gledam te. Všeč si mi.«

vrnjen nasmeh

»Vem.«

»Ne samo všeč. Ljubim te tako močno, da že skoraj boli.« Spačila se je, kakor bi jo res kaj bolelo.

»Kaj res? Tako hudo je?« Narejeno se je zresnil. »Potem pa kar glej, saj nič ne stane, niti ne boli.«

»Ah, ti hecko.«

»Bolje, da sem hecko, kot bolečko ali bolečinko,« jo je podražil.

»Te lahko nekaj vprašam, gospod vsevedni?«

»Seveda. Če bom znal, bom odgovoril. Drugače si bom pa že nekaj izmislil.«

»Kaj je tvoj prvi spomin?«

»Kako prosim?«

»Kaj je prva stvar, ki se je spomniš?«

»V kakšnem časovnem obdobju?«

»Od začetka življenja. Kaj je tisto, za kar lahko trdiš, da se je spomniš?«

»Kaj si pa danes zaužila? In zakaj me nisi povabila zraven?«

»Ne, ničesar nisem vzela,« se je hudomušno vzrojila.

»Zakaj si pa potem tako filozofsko razpoložena?

»Ne vem. Razmišljala sem, ko sem te opazovala.«

»O čem si pa razmišljala?«

»Ne bi o tem sedaj. Bova kdaj drugič, zdaj me bolj zanima tole s tvojim prvim spominom.«

»Ah, znaš pa tudi zakomplicirati …« in se je zamislil. »Po pravici povedano, se niti ne morem spomniti, česa se najprej spomnim. Vse je nekako povezano z besedami drugih, ki so mi to vcepili v glavo. No, morda se motim, morda pa ne, a moj spomin je zelo slab in sega zgolj tam do enega dvanajstega leta.«

»Ničesar pred tem se ne spomniš?«

»Ne vem. Morda se, a tega sedaj ne znam izbrskati.«

»In koliko si sedaj star?«

»Ah, daj no, Isabella! Kaj ti je? Dobro veš koliko sem star.«

»Samo še enkrat mi povej, tako, da bo uradno.«

»Kako to misliš uradno? Pa kaj ti je danes?«

»No, prav. Bom pa jaz povedala. Star si enaindvajset let, kajne?«

»Kaj se dogaja s teboj? Si čisto pri pravi, ali te je kaj obsedlo? Morda pa današnja igrica ni bila prava odločitev. Moral bi bil vedeti. Kostum te je posrkal vase in prelevila si se v Elviro. Moja duša bo za večno pogubljena.« S prsti je oblikoval križ in siknil: »Stran!«

»Budalo!«

»Ne pa nisem!«

»Ja pa si!«

»Stran!« je znova rekel in spet pokazal križ iz prstov.

»Želiš vedeti, ali ne?«

»Ok, povej kaj te muči. Si v redu?«

»Da, popolnoma v redu sem in igra vlog je bila super. Resnično sem uživala. Ravno to uživanje in zadovoljstvo, ki sem ga občutila, sta me pripravila do razmišljanja.«

»Zveni nevarno.«

»Ni nevarno, samo zdrži z menoj do konca pogovora in takrat ti bo vse jasno. V redu?«

»V redu. Nadaljuj, prosim.«

»Torej, če si ti sedaj star enaindvajset let in se spomniš od svojega dvanajstega leta naprej, to pomeni, da bi se moral odreči samo devetim letom spominov.«

»KAJ?«

»Ah, nekaj preračunavam. No, saj devet let niti ni tako veliko. Še posebej ne, če imaš tak spomin kot ti.«

»Poslušaj, Isabella. Ne vem kaj se ti greš, ali kaj preračunavaš, vem le to, da mi ni všeč. Prosim, da mi poveš za kaj gre, ali pa nehaš s tem, ker sem trenutno prav prestrašen.« In prav zares je bil prestrašen. »Dogovorjeno?«

»Saj bi ti povedala, pa se bojim, da bi se ponovno skregala.«

»Do tega lahko pride tudi, če s takim tempom nadaljuješ ta pogovor.«

»Dobro. Naj ti bo. Razmišljala sem, kako bi bilo, če bi midva nekam pobegnila in se ne bi nikdar več vrnila v Slovenijo.«

»Okej,« je vprašujoče rekel, »vendar kaj ima to veze z mojo starostjo?«

»Če bi pobegnila, bi morala tukaj pustiti vse svoje spomine, pa sem pač računala, koliko spominov bi moral ti pustiti za seboj, nič drugega.«

»Nič drugega? Oh, to je pa radodarno.«

»No, pa saj je bilo samo razmišljanje.« Povesila je glavo. Rahlo je bila užaljena, ker je pričakovala, da bo takoj prijel za vabo in ji obljubil vse kar si je zamislila, on pa se je norčeval iz nje.

»O tem bi moral prekleto razmisliti,« je nadaljeval. »Da bi kar pobegnila? Kaj pa najini domači? Kaj pa prijatelji? Kaj pa službe? Si o tem tudi kaj razmišljala?«

V tistem se je oglasil Janov mobilni telefon. Prejel je sporočilo. Zazrl se je v ekran in prebledel. To.Se.Ne.Do.Ga.Ja.

»Takoj ko utegneš pridi v avlo hotela! Lp, Iza,« je pisalo v prejetem sporočilu.

Odvihral je iz hotelske sobe.