»Ej!« je zaklical Jan, čeprav sta bila sama v majhni sobici.

»Kaj je, Jan?« je tudi ona zavpila in pri tem vidno zadrževala smeh.

»Ti je bilo všeč včeraj?« je nadaljeval z sobno jakostjo.

»Včeraj? Kaj točno imaš v mislih?« ga je malo podrezala.

»Fuk!« je rekel hladnokrvno.

»Seveda, fuk!« Nasmeška ni več mogla skriti. »Mar ni bilo očitno, da sem uživala?«

»Ne vem. Bila si tako…« za trenutek je predahnil.

»Kaj?«

»Tako…« je ponovno iskal besedo.

»Čudna?« mu je ponudila.

»Ne. Ne čudna. Tako drugačna. Kot, da nisi ravno prava ti. Kot da te je nekaj obsedlo.«

»Ti si me obsedel. Ti in samo ti.«

»Nisem tako mislil.«

»Kako pa?«

»Ne vem.«

»Ja pa veš! Povej!« ni popustila.

»Delovala si nezemeljsko. In to ne v dobrem smislu.«

»V kakšnem pa?«

»Mislil sem, da me boš kar ubila. Bila si kot nekakšna ogromna bogomolka.«

»A ti to resno?« je jezno vprašala.

»Ja,« je resnobno odvrnil.

»Ne, ne. A ti to čisto resno?«

»Ja,« je z enako hladnostjo ponovil.

»Pa ti nisi normalen!« mu je enako hladno zabrusila. »Si spet kaj čudnega kadil?«

»Ne. Čist sem. Že nekaj dni nisem ničesar vzel.«

Laž!

»Mar res misliš, da se samo drogiram?« se je skušal ubraniti.

»No, če sva že iskrena drug z drugim …« Malce je postala, zbrala misli, vdihnila, zadržala dih, temu pa je sledil dolg izdih. Jan je strmel skozi okno in naveličano čakal Isabellino nadaljevanje.

»… zdi se mi, da vse skupaj jemlješ kot eno super hudo žurko, od koder se ne misliš več vrniti.«

»Aja, niti malo pa ne pomisliš kako bo šlo naprej?« je užaljeno pripomnil. »Dokler imava še nekaj denarja bo vse ok, kaj pa potem? Si s temi tvojimi kurjimi možgani sploh kdaj pomislila kaj se z nama lahko zgodi?«

»To sem te vprašala preden sva zbežala!« je povzdignila glas. »In ja, moji kurji možgani se zavedajo sranja v katerega si naju spravil. Prav tako pa so sposobni dojeti, da ti ne delaš ničesar, kar bi nama lahko pomagalo.«

»Spet nekaj kar živi samo v tvoji glavi! Mojo pa bo razneslo od premišljevanja kako naprej!«

»Pa je tvoja bomba že kaj naumila?« je sarkastično pripomnila.

»Imam nekaj zanimivih predlogov, vendar nisem prepričan, da jih sploh želim deliti s teboj!« ji ni ostal dolžan.

»No, pa povej,« ga je izzvala ne da bi si karkoli zares želela slišati.

»Ne!« je rekel. »V takem tečnem stanju se ne morem pogovarjati s teboj.«

»Hvala, enako.«

»Grem na zrak, da se malo ohladim,« je rekel bolj umirjeno.

»Ajd’, spizdi!«

»Oh, ti kurba. To boš še obžalovala!« Te besede je izgovoril jezno in glasno. Zazrl se je v njene oči, ona pa ga je pljunila. Dvignil je roko, da bi jo udaril, nato pa jo povesil in odšel. Vrata je pustil odprta, da je gledala za njim kako odhaja. V joku jih je zaloputnila.

Šest ur in dvaindvajset minut kasneje sta bila na avtobusu proti letališču. Brez besed.