Luknja v stropu je v njem prebudila zanimanje. Videl je kako se tem zgoraj nekaj premika. Bilo je tik nad njim. Skoraj bi lahko prisegel, da čuti hladen pogled, a si tega ni upal priznati. Bil je preveč samozavesten in preveč ponosen, da bi lahko kaj takega priznal. Kot vedno so mu misli raje pobegnile stran od resničnosti. Zaželel si je biti daleč stran, kjer bi se lahko brezskrbno umiril. Ni mu šlo. Tistikrat mu ni uspelo. Namesto tega se je ukvarjal s hladnim pogledom izza luknje v stropu. Kdo bi sploh lahko bil tam? Kdo je tako droben, da bi se lahko stlačil skozi tisto luknjico? Morda pa ni majhen, tisti na oni strani luknje v stropu? Kaj če je ogromen? Kaj če ga gleda zgolj zaradi tega, da ga požre? Zagotovo se že pripravlja na napad. In kaj je njemu storiti? Lahko bi takoj zbežal. Ja, to bi lahko naredil in to bi bilo popolnoma smiselno. A beg ni rešitev. Nikdar ni bil in tega se je prekleto dobro zavedal. Prevečkrat je že ponovil iste napake in čas je, da se iz njih kaj nauči. Torej, beg ni rešitev. Kaj še ostane? Morda bi se lahko prihulil? Hja, samo ta, kateri ga opazuje, ve kdo je. Pozna ga. Sledi mu. Kako naj se potem prihuli? Ne, tudi ta možnost odpade. V glavi mu nastajajo sivi oblaki, kateri meglijo um. Če se bodo še bolj zgrinjali, potem lahko celo znori. Tudi to je rešitev. Znoreti! Ali pa je že tam in mu ni več pomoči? Morda pa ga prav ta, kateri ga opazuje, lahko reši s smrtjo? Bi si upal umreti? To niti ni tako slabo vprašanje. Vedno se je spraševal kdaj bo umrl. Dostikrat si je predstavljal tisti trenutek, ko se mu življenje izteče. Nikdar pa ni vedel, da se to lahko zgodi na tako navaden dan. Niti v sanjah si ni znal predstavljati lastne smrti na tem kraju. Ko bi le ne bilo tiste luknje v stropu. Zdelo se mu je, kot da mu je že pošteno načela možgane in je v stropu sploh ni. Kaj če je to luknja v njegovi glavi? Kaj če se luknja nahaja v njegovem vidnem polju? Ima morda poškodovano oko? Ne, tisto bi ga bolelo. Nekaj drugega tiči za vsem tem. Edino pravilno bi bilo, da ostane na istem mestu in se bori proti zveri izza luknje v stropu. Da, to bo storil. To je edina logična misel. Še dobro se je spomnil. Niti pet minut nazaj ne bi verjel v lastne sposobnosti priti do logičnega zaključka. Sedaj pa mu je uspelo. Ko bi le lahko, bi se pohvalil pred celim svetom. Pred celotnim osončjem. Pred združenimi galaksijami. Pred vrhovnim univerzumom. Pred njim, ki ga opazuje skozi luknjo v stropu. Pred čedalje večjo luknjo v stropu. Premika se. Ali nihče drug tega ne opazi? Zakaj je vedno sam v takih situacijah? Že lahko vidi glavo. Vidi mehansko drobovje zveri, ki ga bo pokončala. Vidi kako pošast postaja žareča. Močna bela svetloba ga bo vsak hip dosegla. Še malo, še malo, še čisto malo. Krik v grlu je pripravljen izboriti pot na prosto. Ne. Pošast si je premislila. Ni izbrala njega, pač pa je svoje žarke usmerila na oder. Aha, samo lučkar je. Uf, še dobro da ni zakričal sredi gledališke predstave. Otroci bi se bili čisto prestrašili. In bučen aplavz.