Medmešpektorja sta otrpnila. Slengi so se jima približevali. Mmljaču in Hmljaču bi skoraj mala mja odpadla od strahu, ko je nekdo ugotovil, da sta že tako ali tako poškodovana. Mmljač jim je skoraj že nekaj zabrusil, vendar mu je Hmljač skočil v besedo: Tako je, midva sva že poškodovana. Pogledal je Mmljača in le skromno pokimal v redu je.

Hit d roud đek! je spregovoril glavni Sleng.

Ja, sej greva, je Hmljač prijel Mmljača pod roko in odšla sta dalje.

Opa, sori, nou vej. Uokejta kontra, jima je pokazal pot po kateri sta prišla.

Ne, midva morava tja, nista popustila medmešpektorja.

Nou vej hozej. Uokejta bek! je eksplodiral glavni Sleng.

Medmešpektorja sta se pognala v beg. Niti nista vedela kam morata. V mislih sta imela le naj se ogibata prazne beline. Četudi je prvi žvižgač lagal, ga nista imela namena postavljati na laž. Kdo ve, morda pa ni lagal? Slengi pa niso odnehali. Postali so še bolj jezni in so požirali vse kar je lezlo in kar je šlo. Za njimi pa je ostajala le prazna belina.