Mmljač in Hmljač sta sčasoma le dohitela Ahha in mu v neki zakotni ulici zaprla izhod.

Ha, ha, Ahha. Sedaj ne moreš pobegniti! se je zlovoljno zakrohotal Hmljač, Mmljač pa je zgolj nekaj zamomljal. Ahha je deloval zmedeno, kot da ni bil čisto pri pravi. Hmljač ga je pobaral: Ali ti en h viška hodi?

Ahha je na to vprašanje odgovoril na z vprašanjem: Morda vesta kako se pride do slovnice?

Ahha, ali se ti morda delaš norca iz naju, ali že zase iščeš pomoč? se je končno razjezil Mmljač.

Ne razumem vaju, je želel pojasnilo Ahha.

Ahha, ukradel si mi h! je dokončno pobesnel Mmljač. Dovolj mi je tega, da bi vse mirno prenašal! Takoj mi vrni moj h! Potrebujem ga. Brez njega sem nepopoln. Brez njega sem popolnoma drugačen.

Ničesar nisem ukradel! se je zagovarjal Ahha. Mar sta slepa? Kaj ne vidita, da pomagam prijatelju do slovnice?

Kateremu prijatelju? sta se začudila Mmljač in Hmljač.

Jaz nisem Ahha, kot mislita. Moje ime je Ah, Aha pa je moj prijatelj, tale tukaj. Nekdo se je prav grdo poigral z njim in zjutraj sem ga našel takšnega. Tudi njemu so nekaj ukradli ter mu spremenili pomen. Iz plahega in dojemljivega Ahaja, so ga predelali v arogantnega haja. Niti toliko niso bili, da bi mu pustili veliko začetnico.

Aha, zdaj razumeva.