Skoraj bibličen je začetek te zgodbe, a tam najprej ni bilo ničesar. Vse naokrog le prazna belina. Nato je na tla priletel Hmljač.

AUUUUUUUuuuuuuuu! je zajavkal.

Niti se še ni dobro pobral, že je ob njem na tla treščil Mhmljač. uuuUUUUUUAAAAAAAAA!

Prijela sta se za črke, saj so besede deževale kot za stavo. Povezovale so se v skupine ter se na tak način spreminjale in dopolnjevale v grafično podobo okolice. Šele po dokončni umiritvi, sta se Mhmljač in Hmljač podala na pot proti Zaklišejem.

Nekje na pol poti med Nejedolom in Jabregom sta naletela na starega znanca Injača. Mhmljač je samo bežno zamrmral v pozdrav, Injač pa mu je tiho odzdravil. Hmljač se je začudil, saj njega Injač ni pozdravil.

Injač! Tole je že drugič, da me nisi pozdravil. Zakaj? je zanimalo Hmljača.

In, in, in?

Nič drugega. Zgolj to me zanima, zakaj me ne pozdraviš, če se srečava? se mu ni pustil Hmljač.

Kaj pa natolcuješ, Hmljač? Seveda sem te pozdravil. Me mar nisi slišal? se je za trenutek zresnil Injač.

Seveda te nisem slišal, saj me nisi pozdravil, mu je odvrnil Hmljač, Injač pa si omenjenih dogodkov nikakor ni mogel priklicati v spomin.

Hmljač se je vedno bolj čudil Injačevi aroganci in njegovemu večnemu In, in, in? S takim znancem si ne moreš prav dosti pomagati, je rekel Mhmljaču.

In, in, in? se je nesramno vmešal Injač, a ga nista več resno jemala. Rajši sta odhmhmljala proti Zaklišejem, v pričakovanju nove prigode.

Mhmljac_in_Hmljac