Dasiravno Mmljač in Hmljač nista razumela Hjevih navodil, sta se pogumno zagnala skozi vrata prve splošne slovnice. Zunaj ju je čakalo obsedno stanje, ki je bilo še veliko hujše od tistega katerega sta ravnokar zapustila. Črke razmetane, besede zlomljene, nepravilno sklanjane, kaotični stavki so bezljali naokrog brez repa in glave, nesmiselne skovanke pa so ponosno paradirale ter uničevale vse pred, ob in za seboj.

To je delo za medmešpektorja! je vzkliknil Hmljač.

Medmešpektorja? je bil začuden Mmljač. Kdo sta onadva?

To sva midva! mu je pojasnil Hmljač.

Medmešpektorja, si je še enkrat ponovil Mmljač. Zveni odlično! Medmešpektorja, že hitiva na pomoč!

Tako sta se Mmljač in Hmljač podala na pot v upanju, da najdeta Mmljačev manjkajoči h. Vsepovprek sta spraševala, če je kdo slišal za mesto, kjer se gnetejo hji. Pravega odziva ni bilo, saj so bili vsi zaposleni zgolj s svojimi težavami in poškodbami, proti koncu glavne ulice, pa sta naletela na žvižgača.

Za pravo ceno sem pripravljen izdati kraj katerega iščeta, jima je dejal.

Kaj veš? Hitro govori, se je razsrdil Mmljač.

Počasi, prijateljček. Bil sem tam in res lepo. Tam ni besed, besednih zvez. Tam ni pravil. Tam je vse idealno. Rajsko!

Ali so tam tudi hji? je hitel spraševati Mmljač.

Tam je vse polno hjev, ki prosto tekajo naokoli, mu je pojasnil žvižgač.

Kakšna je tvoja cena, žvižgač?