Stranska vrata prve splošne slovnice so se na stežaj odprla, ko so skoznje planili Mmljač, Hmljač ter Ah in polomljeni Aha. Rogoped je skočil pokonci. Klistus Jezus, pleveč vas je. Pojdite dlugam. Na Rivadi je še ena srovnica!

In res, vsepovsod je vladal kaos. Manjkajoče črke, zamešane črke, samostojna ločila, osebki pomešani s predmeti, neujemalni prilastki med ujemalnimi, velike začetnice med besedami…

Nekaj zelo čudnega se dogaja tukaj, je rekel Mmljač. Najprej je izginil moj h, nato sva naletela na polomljenega Ahaja, sedaj pa tak kaos v prvi splošni slovnici.

Prav zares se dogaja nekaj čudnega, mu je pritrdil Hmljač.

Ne razumem zakaj je moral nekdo izmakniti ravno moj h in ne tvojega? je zanimalo Mmljača. Ali pa bi h lahko vzeli tudi Ahaju ali Ahu.

Hmljač se je zazrl predse, nato pa pametno izjavil Pustiva to zmedo tu in poiščiva krivca. Od sedaj naprej sva inšpektorja! Ne bova odnehala, dokler ne bo primer zaključen.

Mmljač je zamomljal, se obrnil ter spotaknil ob raztreseno črko. Skoraj bi se že bil jezil, ko je ugotovil, da se je spotaknil ob črko h.

H, ali si to ti? Si to ti, moj dragi h? je ves raznežen vprašal.

Ne, je pojasnil h. Vem pa kje ga lahko najdeš.

Kje?

Ko prideš hhhhhhhh zaviješ hhhhhhhh, nato samo ravno hhhhhhh in si tam. Geslo je hhhhhhh. Povej jim, da te jaz pošiljam.

Kdo pa si ti? Je vprašal Mmljač.

Jaz sem H!