Pazita se žvižgačev, jima je rekel, vendar sta bila predaleč, da bi ga uspela slišati. Brezskrbno in pogumno sta se podala proti Zabuklanem. Požvižgavala sta si skoraj celo pot. To je bil njun dan. Medmešpektorja v akciji, si je Hmljač vizualiziral naslovnice dnevnega časopisja. Kljub celodnevni hoji se jima je zdelo, da sta kar naenkrat prispela do Zabuklanega.

Ozračje se je spremenilo. Vse je potihnilo, ničesar ni bilo čutiti. Zdelo se je, da sta izginila tudi vonj in temperatura. Uvidela sta tisto o čemer jima je žvižgač govoril. Pred njima se je odprl pogled na prazno belino. Pogled sta vrgla še dlje. Tam zadaj se je skrivalo nekaj. Zagotovo sta tisto iskala. Potem sta zaslišala približevanje Slenga. Hitro sta poiskala zavetje.

Ej stari, ful dobr to. Ne mrm belivat kok se je un oldi z rufa skenslu.

Slengove besede so ju pretresle. Vse kar jima je govoril žvižgač je bilo res. Slengi bodo uničili jezik. Potrebno jih je ustaviti.

Pst, kdo pa sta vidva? ju je presenetil tihi glas izza hrbta. Zdrznila sta se in se počasi obrnila. Pred njima je stal drug žvižgač.

Midva sta medmešpektorja. Prišla sva ustaviti to norijo, sta hitela pojasnjevati.

Dobro. Bil je že skrajni čas za razrešitev nastale situacije. Kaj bosta pa storila? ga je dajala radovednost.

Ne veva. Slenge je treba ustaviti preden bodo vse dokončno uničili, sta rekla medmešpektorja. Žvižgač je prikimal, nato pa zažvižgal.

Tukaj sta medmešpektorja! Ustaviti hočeta Slenge! Tukaj sta! TUKAJ STA! je žvižgal na vso moč.

Kar naenkrat so jih obkrožili Slengi. Temne sence so padle na njihove male pisane črke, v njih pa se je naselil strah. Žvižgač se je počasi izmuznil iz kroga.

Holdejte ih! se je zaslišalo iz ozadja. Mormo ih disemblat, take so rule.