Mhmljačeva in hmljačeva prigoda – izgubljenih

Mhmljač in Hmljač sta ravno korakala po glavni ulici, ko sta morala zaviti okoli vogala visoke stolpnice v Zaklišejiih. Pravzaprav je bila to edina stolpnica v tem malem južnjaškem mestecu. Prebivalci so bili zavrti kakor so le lahko bili in prav nič ni kazalo na to, da so se pripravljeni spremeniti.

Iznenada sta nad seboj zagledala temno senco, ki je postajala čedalje večja. Zadnji hip sta odskočila. Ogromen napis, ki se je treščil pred njiju, bi ju zagotovo sploščil. Zaprlo jima je sapo. Z grozo opazila, da jima je napis DIH skoraj za vedno vzel njunega.

Malo je manjkalo, je pojasnil Hmljač.

Da, se je takoj strinjal Mhmljač. Najina zgodba bi se lahko tukaj končala. To bi b…

Znova jima je vzelo sapo, saj je dihov H začenjal bledeti, nato pa se je razblinil. Hiperventilacija je bila neizogibna. Prav tako tudi strmenje. Počasi sta le ujela normalen dihalni ritem in se spogledala.

To je bil čuden trenutek, še posebej za Hmljača, ki je kriknil od groze. Mmljač ga je začuden pogledal, saj mu ni bil jasno zakaj Hmljač zganja toliko hrupa. Slednji pa je stal kot lipov bog in bil tako prestrašen, da ni mogel izustiti niti ene same samcate besedi. Vse kar je uspel izdaviti je bil nek čuden zvok, ki bi ga prej pripisali motorni žagi, kot njemu. Mmljač pa se ni dal. Moral je izvedeti kaj je narobe.

Kaj je narobe, Hmljač? Ali ti je muca popapcala jezička?

Hmljač pa je še naprej zaprepadeno strmel v Mmljača in ponavljal en in isti zvok. H h h h h h h h h h!