NaNoWriMo je tekmovanje za pisatelje. Za vse tiste, ki imajo, ali pa se jim zgolj zdi, dovolj domišljije in jo skušajo zapakirati v 50.000 besed. Ah, saj to pa ni tako veliko. Je! Če pa imaš samo 30 dni časa, torej cel november, pa je to še toliko večji izziv.
Lani sem se prvič srečal s tem tekmovanjem, a se ga uradno nisem udeležil. Pisal sem zase, a z isto disciplino, kot bi drugače. V tistih tridesetih dneh sem prešel vse faze, s katerimi se pisatelji soočamo. Naporno, ni kaj, vendar ti je končni izdelek v ponos in veselje, kar odtehta vse tiste živčne dni. Takrat sem napisal svojo prvo knjigo, ki nosi naslov Famiglia. Bil sem zadovoljen, čeprav tehnično nisem dosegel (zadanega) cilja. Hja, zadani cilj je bil, da pridem do konca in napišem zgodbo, ne pa 50k besed. To mi je uspelo, zato sem se letos uradno udeležil tekmovanja.
Celo leto sem se počasi pripravljal na ta dogodek in vse se je dokončno poklopilo nekaj dni pred pričetkom. Nato se je zgodilo. Blokada? Ne! V prvem tednu sem napisal vse kar sem imel za povedati. To je bilo tisto, na prvo žogo. Potem sem se posvetil razmišljanju in dopolnjevanju zgodbe. Odkril sem svojo zmoto ter nadaljeval.
Zaradi pomanjkanja motivacije in inspiracije, pa letos ne bo tako uspešno kot lani in prav vesel bom, ko se bo vse to končalo. Priznam, zelo je naporno. Še posebej naporen je urnik. Čas za pisanje imam šele zvečer, ali pa ponoči, tako moram svojih 1667 dnevnih besed strniti v kakšno urico ali uro in pol. Vprašanje je, če sploh lahko tako hitro tipkam, za kar sem si letos naložil tudi posebno aplikacijo na pametni telefon, ki mi dejansko pomaga pri tem podvigu, a še vedno ne dovolj za tistih 50k.
Po mojem mnenju je za pisatelja najbolj pomembna disciplina. Brez nje lahko samo odlašaš in nikoli ne končaš. Moraš imeti cilj in storiti vse, da ga dosežeš. Podobno kot vse stvari v življenju. Brez muje se še čevelj ne obuje!
Toliko samo za sproti, kaj več pa, ko se vse skupaj konča 