Pogumno in lahkotnega koraka sem stopil na zeleno zaplato. Takoj me je pritegnil kontrast, katerega so ustvarile rumene letvice. Kljub lahkotnosti, sem čutil utrujenost. Vabila me je naj počijem. Naj si privoščim malo sprostitve. Saj vem, kaj se boste vprašali, rumena na zeleni? Samo še črna je manjkala, da bi vse skupaj preveč stereotipno.

Sedel sem tam in opazoval dogajanje okoli sebe. Ne da bi se popolnoma zavedal, sem sedel nasproti mesta, kjer sem pred nekaj meseci spoznal, da sem srečen. Kaj se je od takrat spremenilo? Če nič drugega, sedaj sedim drugje. Toda veliko stvari se je spremenilo. Preveč, da bi vse skupaj lahko opisal le z nekaj besedami.

Opazoval sem tisto mesto in del mene si je želel potovati v času ter se vrniti ravno v tisti trenutek. Večji del a tega ni želel, saj bi s tem samo ponovil neizbežno.

Toplo sonce me je grelo in popoldanska utrujenost je klicala pa horizontalnem položaju. Saj res, sem si mislil, zakaj se ne uležem? Saj nikogar ne bo motilo, nikomur ne bom v napoto, če pa že komu, se bom odstranil.

Nagonsko sem zaprl oči in se sprostil. Misli sem skušal izolirati pred okoliškim hrupom, katerega bi uporabil zgolj za glasbeno podlago. Avtomobili, kričanje otrok, ropot gradbene mehanizacije, ptičje petje, …, vse je namigovalo na življenje okoli mene. Lahko bi si mislil, da ne bom slišal misli.

Odprl sem oči in se zazrl v vesolje.

Nebo je prekrivala raztrgana tančica oblakov, podnjo pa se je prikazovala modrina. Ko opazuješ od daleč, se zdi kot rahlo valovito morje. Kaj bi storil, če bi v tem trenutku popustila gravitacija? Kaj če bi začel padati proti tej neskončni modrini?

Bojim se višine in ne maram občutka prostega padanja. Zato nočem biti padalec. Zato ne maram letenja z letalom. V trenutku sem občutil kako se moje telo približuje oblačni tančici. Tisti občutek v želodcu, ki ga občutiš ob nenadzorovanem padanju. Vse dlake so se naježile, ko sem zagledal jadralno letalo. Ga lahko zadanem med svojim padanjem? Zdel se je dovolj hiter, da bi ga lahko zgrešil, a jadralna letala so nepredvidljiva. Kaj hitro bi lahko spremenil svojo smer in pilot me niti ne bi imel časa opaziti.

Budno sem ga spremljal, dokler se ni dovolj oddaljil, šele nato sem spet lahko začel razmišljati o neskončni modrini. O vesolju in zvezdah. O kozmični energiji in karmičnih dolgovih. O neskončnosti in večnosti. O življenju. O sreči. O vsem. Ničesar nisem dognal. Ni bilo logičnega zaključka, zgolj sanje in želje.

Zaprl sem oči, trikrat globoko vdihnil, nato pa se posvetil otroški igri in občudovanju čudeža pred menoj.