Že petdesetič prebiram njen zapis o skodelici kave. Čutim jo. Pravzaprav čutim obe – njo in kavo. Ona pozna in razume razliko med dobro in odlično kavo.

In prav tako kot vedno tudi tokrat stopim v kuhinjo, da si pripravim opojno črno tekočino. Glede tega sem popolni odvisnik, ki nima niti najmanjše želje boriti se proti svoji zasvojenosti. Nekatere stvari v življenju pač moraš sprejeti takšne kakršne so.

Voda je zavrela in z žličko ji dodam čudežno vsebino, ki bo vodi popolnoma spremenila karakter. Prehod iz bistvene življenjske tekočine v tekoči orgazem.

Mmmmmmmmm.

In ravno to poznavanje bistva posameznega zrna naju je zbližalo. Vsaj tako se zdi. Morda pa je to samo poglobilo najin odnos? Morda naju je združila pisana beseda? Ali pa vsaj ljubezen do nje? Ne vem. Marsičesa ne vem, marsičesa ne poznam. Vem le to, da še vedno skuham preveč kave. Za tisti trenutek, ko bo vstopila skozi vrata. Če tisti trenutek sploh kdaj pride.

Nikdar ne bova imela Pariza. Nikdar ne bo zares moja. Nikdar… Vsaj tako se zdi.

Pa vseeno bo za vedno z menoj. Vseeno bova občasno spila medgalaktično kavo v eni njihovih preprostih kavarn, kjer brozge ne poznajo. Zavedno in nezavedno bo moja starodušna muza, s katero bova sobivala v najinem prostoru in času. Tam bova le midva…