Bila je že trda noč, ko se je vračal domov. Mrkega pogleda je strmel v uničen asfalt pod svojimi nogami. V grlu je imel cmok. Nenehno je razmišljal samo o eni stvari. O svoji želji. Bal se jo je izreči naglas, saj bi se lahko uresničila. Poslušal je glas svojih težkih korakov. Prekleto! Zakaj ravno zdaj?

Vidno je bil odsoten. Vsake toliko si je polglasno, skoraj že tiho, pel. V zraku so prepovedane misli, nekdo pozna naše pravo stanje. Po tem je vselej utihnil, globoko zavzdihnil in si otrl solzne oči. Prekleto!

V temi je, ob strani, zaznal trojico parov. Ne da bi zmanjšal tempo je nadaljeval pot v tišini. Že pred časom je imel podobno izkušnjo, ki je skoraj privedla do pretepa. Takrat mu je uspelo pobegniti, danes pa tega ne bi storil.

Pred očmi je zopet zagledal njun poljub. Spet je stal le slabih deset metrov stran od avtomobila. Nista ga videla, saj sta bila preveč zaposlena drug z drugim. Na zadnjih sedežih avtomobila pa sta njuna otroka opazovala kako mamica poljublja drugega. Smejala sta se.

Nevarne misli na meji okusa…

Njena otroka, ne njuna, se je popravljal. Zadnja dva meseca mu je namreč nenehno ponavljala, da otroka tako ali tako nista njegova. Kot mu je nenehno ponavljala, da ga ne ljubi več. Da ga nima več rada. Da hoče drugega. Mešalo se mu je od njenih besed.

Govorim na pamet bla, bla, bla…

Ko bi le vse skupaj bil samo bla, bla, bla, potem bi to lažje prenesel. Pa ni bilo. To je bila realnost. Njegovega starega življenja je bilo konec. Vse lepo je izpuhtelo. Kako lepo bi bilo, če bi vseeno…

Začutil je bolečino v križu. Čutil je rezilo noža kako je zadelo ob hrbtenico, potem ko je padal na tla.

Topla kri se je že zbrala v lužo na mrzlih tleh, ko je spet pomislil na svojo željo. Še močneje si je zaželel, da bi se uresničila.

Nevarne misli na meji okusa…

Poslušal je glas reševalcev. Bilo mu je vseeno. Nasmehnil se je in zaprl oči. Prvič po dolgem času je bil srečen.

Se ti ne zdi, da vse manj boli?

»Čas smrti, 0:00, prvi januar.«