Že četrta letošnja preizkušnja verbalnega izražanja je postregla s presenetljivim rezultatom. Tekmovanje je bilo tudi tokrat organizirano v popoldanskih urah na domačem terenu, kar mi je, kot edinemu tekmovalcu, bilo več kakor pisano na kožo. Vsled raznolikosti in pestrosti, so ekspresije potekale v materinem jeziku ter občasnim jugo nostalgičnim pridihom.

Naj omenim, da je pri teh tekmovanjih nujno potreben rekvizit, saj vsak pravi poet potrebuje muzo. Sam sem tudi tokrat izbral kosilnico, saj se je v prejšnjih preizkušnjah izkazala za odličen pripomoček. Hja, zmaga nama tokrat ne uide, sej jo nežno potrepljal med porivanjem do prizorišča. Kovček z orodjem in pogonski jermen sem prikladno pustil dovolj daleč stran, da sem z nizkimi obrati godrnjanja ustvaril ravno pravšnjo atmosfero.

Uradni začetek tekmovanja je naznanil pok klešč neznanega izvora premehke surovine.

Tako kot vsakič letos, sem tudi danes začel bolj skromno in zadržano, vendar se je v drugi polovici zgodil nenavaden preobrat. Vedno bolj je kazalo, da mi bo zmaga tudi tokrat pobegnila, čeprav sem imel neverjetno prednost pomirjenega živčevja. Slogani so kar sami od sebe prihajali iz dodobra ogretega grla v različnih kompozicijah in aranžmajih. Šesti čut mi pravi, da so bili tokrat z menoj zadovoljni tudi sosedi, ki so zagotovo v mislih prav huronsko navijali zame.

Nato pa se je zgodil nov preobrat za katerega sem bil prepričan, da mi bo pomagal pri povečanju prednosti, a diskvalifikacija je bila na dosegu roke. Hja, s kladivom si pač ne moreš priboriti zmage … Lahko pa pomagaš matici prevzeti obliko ključa, ki ne obstaja …

Sledilo je prerivanje, ki bi skorajda preraslo v mednarodni incident. K sreči do tega ni prišlo. Delni rezultat je pričal o mojem velikem zaostanku. Prav gotovo bi se znova uvrstil med poražence, če ne bi bilo magične tekočine. Samo pošpricaš, pa že lahko odviješ. No, še mal pošpricaš, pa še mal pošpricaš in že lahko odviješ … No, še trikrat pošpriiiiiiiiicaš, potem pa res odviješ.

Z najnovejšo skovanko korporativninonsense sem si nenadoma priboril odločilno prednost. Ja, včasih je potrebno samo malo potrpljenja in se stvari uredijo kakor se morajo …

Razmetano orodje po zelenici je lahko pomenilo le eno – prvo letošnjo zmago, katera utelešuje slogan silvrtejp v vsak predal. Moji samohodki se je povrnil pogon, zato sem jo popeljal na zmagovite štiri kroge okoli tegličaste čili gredice.

S sloganom Pa vendar se premika se je tekmovanje tudi uradno zaključilo. In ne, tistega razmetanega orodja nisem pobral v košaro …

Sledilo je vsesplošno slavje z dvema kozarcema cedevite in hrenovkami za podmladek 🙂