pošasti izza vrat

Vsi vemo, da bomo mačkasti dan po tistem, ko se ga napijemo. Pa vendar nas to ne ustavi. Zakaj torej tega vzorca ne uspemo prenesti na vse stadije življenja? Ja, naslednji dan bi bilo hudo, toda stanje bi se kmalu umirilo, življenje pa bi, kakor vselej, teklo dalje.  Bogatejši bi bili za izkušnjo in ne bi se več bali živeti.

Če vzamemo, da je posamezni del našega življenja soba z nekaj vrati, potem smo skozi ena izmed njih vstopili vanjo. Tista vrata poznamo in vemo kaj je za njimi. Pa je to res? Recimo, da v našo sobo vstopi neznanec, ki želi, da mu sledimo skozi naša vstopna vrata. Bi si upali to storiti? Konec koncev veste kaj je na drugi strani.

Pa vendar se dogajanje na drugi strani spremeni, ko vstopi nov igralec. Celotna zadeva se sprevrže v nov del življenja, torej nikdar ne moremo biti popolnoma prepričani kaj je za tistimi vrati. Zavajanje na lastne oči …

Zakaj se torej toliko obremenjujemo z buljenjem v tista vrata? Se bomo s tem rešili bolečine, ki nam je bila prizadejana? Si morda želimo podoživeti vse kar se je tam zgodilo? Lahko bi samo sprejeli tisto kot izkušnjo in se veselili naslednje. Ah, preveč komplicirano. Ni druge, to je to. Namesto, da bi ugotovili katera vrata bi naslednja odprli, raje strmimo v tista, skozi katera smo ravnokar prišli. Podobno idejo so že pred časom dovolj dobro obdelali v filmu Kocka.

Včasih si želim, da bi imel otroške oči z možgani izkušenega odraslega. Da se ne bi toliko obremenjeval s preteklostjo. Morje, če že ne kar ocean, možnosti, ki kar čakajo, da jih pograbim…

Pa vendar ne morem iz svoje kože. Vedno se sprašujem kaj bo jutri? Hm, le kaj bo? Če se ga nikdar ne napiješ, ostaneš brez dveh izkušenj. Prav ste prebrali, ker dve izkušnje izpustite. Nikdar ne izveste kako je biti pijan in nikdar ne izveste kaj pomeni, da imate mačka. Izpustite torej dve stvari zaradi izkušenj drugih. To, da se primerjaš z drugimi, pa je najslabše. Toliko možnosti, ti pa ostajaš na drugi strani, v tisti mali sobici. Prestrašeno zreš v kljuke in upaš, da jih ne kdo ne odpre.

A skozi zadnja vrata se zmeraj lahko pobegne. Tista vodijo poslušne ovčice v klavnico. O njih nihče ne govori. Ona pač obstajajo in so vselej na stežaj odprta. Preden izstopiš, z obešalnika vzameš še prevezo za oči, prtljago pa čekiraš ob izhodu. Za zanamce.

Kaj pa, če se skozi vstopna vrata podamo z isto osebo, ki nas je pospremila do tu? Si lahko predstavljate kakšen bi bil povratek brez odvečne prtljage? Vem, nazaj se samo kozla, toda morda, samo morda, se za novimi vrati odpira tako drugačen svet, da je brezpredmetno s kom se podamo na pot, saj se nam lahko razblini vse kar smo do sedaj poznali.

Brez prtljage! Brez pošasti! Samo uživancija …