disclaimer: Tole ni recenzija,  spoilerjev zapis skorajda ne vsebuje in ne gre za sponzorski zapis. Pač moje mnenje.

Tehnične podatke in hiter opis si preberite na strani založbe Manični poet, sam pa se bom vrnil na zgodbo, ki mi je dala misliti.

Mehurček.

Beseda, ki me takoj odnese v mladost, hkrati pa me drži v sedanjosti. Beseda, ki obudi spomin na nekaj lepega in opomni na krhkost. In to je tisto, kar je Jaka dosegel z zgodbo o Tari in Žaku. In Lii …  Jp, sanje vsakega moškega. Menda ….

Zgodba o ljubezenskem trikotniku, ki je sila nenavaden, saj ne postreže z običajnimi maščevalnimi prijemi, temveč se raje posveti paroma, ki bivata v različnih, skorajda sterilnih, mehurčkih. In tam se odvijajo sočne stvari. Tam, kjer ni prostora za odvečnost, za nažiranja, za očitke. Ja, življenje se lahko vrti tudi drugače, kot bi se moralo.

Kakor vedno, me je knjiga tudi tokrat držala ujetega med platnicama in samo splet okoliščin je poskrbel, da je nisem predelal v enem branju. Ne glede na to, sem vseskozi imel občutek osebne prisotnosti, toda najbolj zanimiv del je prišel šele po branju. Razmišljanje, apliciranje na lastno življenje, preneseni pomeni in izkušnje, ki sem jih dal skozi. Vse to me je potegnilo v nov vrtinec, kjer so dogodki, kot tudi posvetilo, dobili še dodatno težo, čeprav se z Jako osebno ne poznava. Priznam, dreznil je v m’hko. Morda ravno zato prejšni zapis

Avtor svojo zgodbo označi kot plažno branje, s čimer se ne zlaže. Ne bo vam žal, če knjigo vzamete s seboj na idiličen kraj, ozaljšan z butanjem valov ob nevarne čeri. Le pazite na vaše mehurčke 🙂

No, ko jo preberete, se pa lahko še kaj pomenimo 🙂