Za svojo taščo sem vedno trdila, da je pravi zmaj. Pa saj je po navadi tako in tudi moje prijateljice so istega mnenja glede svojih tašč. Vendar se to dogaja samo za njihovimi hrbti, kajti vseeno se jih bojijo. Zavedajo se kako hitro bi jim lahko uničile življenja, zato vse skupaj ostale zgolj pri ogovarjanju. Strah jih je, prav tako kot je bilo mene. Nekega dne pa se je vse spremenilo.

S prijateljicami smo sedele na naši terasi in pile kavo. Tedenski ritual udrihanja po taščah je bil v polnem razmahu, ko se je tašča vrnila domov ter nas začela blatiti, še najbolj se je lotila mene. Poniževala me je pred družbo, očitala mi je premajhno skrb za dom in partnerja, ne nazadnje pa se je posvetila tudi družinskemu proračunu, v katerega naj bi jaz prispeval bore malo. Takrat se mi je utrgalo. Postavila sem se pred njo, ji pogledala v oči in rekla: »Vi ste pravi zmaj!«

»Kaj sem?« je presenečeno kriknila. Z odločnejšim in mirnejšim glasom sem ponovila: »Pravi zmaj ste! Poberite se!«

Premerila me je z zaničevalnim pogledom, a videti je bila kot polit cucek. Ozrla se je po druščini in arogantno pripomnila: »Ljubica, si morda pozabila, da tudi jaz živim v tej hiši?«

»Ali greste vi, ali pa bo od hiše šel vaš sin!« sem bila neomajna.

»Ah, ti trapa trapasta! Še ultimata ne znaš postaviti, pa boš skrbela za dom in družino?« Pri tem se je huronsko zarežala.

»Prav ste me slišali. Jaz iz te hiše ne grem! Pa pika!« To ji je končno vzelo sapo in je ostala brez besed.

Popoldan sem o tem povedala svojemu partnerju. Sicer se je strinjal z menoj, da je šla predaleč, vendar se v najin spor ni hotel vmešavati. Nisem bila jezna, zgolj razočarana. Pričakovala sem, da premore vsaj kanček hrbtenice. Vedela sem, da se bom morala zanesti zgolj nase in lastno trmo, če bom hotela prestati vse prihodnje bitke.

Sredi noči sem zaslišala tih šepet.

»Ljubica, zbudi se.«

Predramila sem se in pred seboj zagledala njo. Prestrašila sem se njene pojave, njenega grotesknega, s plamenom sveče ožarjenega, obraza.

»Pridi z mano,« me je prijazno povabila. Najraje bi prebudila njega, toda uvidela je mojo namero ter me znova prijazno povabila: »Ljubica, pridi. Pusti ga naj spi, saj se bova samo pogovorili. Pridi, nujno je.«

Tihoma sem stopicala za njo in bila presenečena, ko je zavila proti garderobi.

»Zakaj greva v garderobo? Ali niso bolj primerni kuhinjski stoli?« sem bila radovedna.

»Oh, ljubica. Kmalu ti bo jasno. Prejela boš odgovore na vprašanja, ki se ti porajajo, in ko bova končali, ne bo nič več kot je bilo.« Tiho se je nasmehnila in me navdala z grozo.

Ko sva za seboj zaprli vrata garderoba, je ugasnila svečo ter odstranila srednjeveško vzdušje.

»Rada bi se pogovorila glede mojega današnjega izbruha,« je spregovorila z normalno glasnostjo. Vidno je bila v zadregi. Očitno se je moj dragi vseeno pogovoril z njo.

»Kaj res?« sem bila radovedna.

»Morda si dobila občutek krivičnosti…«

»Seveda sem.« sem ji vskočila v besedo.

»Prosim, pusti me, da povem do konca, nato pa se bova odločili kaj bova storili. Dogovorjeno?« Njen obraz je bil resen, saj je nasmeh z njega izginil sočasno s plamenom.

»Dogovorjeno. Nadaljujte, prosim.«

»Morda se ti zdi popolnoma normalno, da sta si snaha in tašča vseskozi v laseh. Še posebej kadar živita pod isto streho. Tudi sama sem bila takšna, preden sem bila soočena z resnico. Dokler živiš v lastnem balončku se niti ne zavedaš svoje majhnosti. Konec koncev je vse na tem planetu sestavljeno iz majhnih delcev. In danes boš seznanjena s pomembnostjo svoje majhnosti. Ali si pripravljena?

»Pripravljena na kaj?« sem bila radovedna, nato je garderobo kar naenkrat zajela močna svetloba. Nezmožna histerične reakcije sem podala roko tašči, ki me je potegnila s seboj, in skupaj sva stopili skozi ogledalo. Mislila sem, da sanjam.

Pomela sem si oči, ko je močna svetloba dobivala toplino. Pred in pod menoj se je izrisovala pokrajina.

»Kje sva?« sem zmedeno vprašala in se ozrla v smeri prihoda. Červina je bila še vedno odprta. Še vedno sem imela možnost pobega. Vendar bi s tem izrazila svoje kljubovanje, katerega v tistem trenutku nisem čutila. Takrat sem prvič popolnoma zaupala svoji tašči in želela sem spoznati resnico o kateri je govorila.

Tiho je gledala predse in vdihavala redki zrak. Po nekaj minutah je le spregovorila: »Nahajava se v resničnosti. Sedaj greva na mesto, kjer ti bo razodeta resnica.« S prstom je pokazala v smer kamor naj bi se odpravili. Šele takrat sem opazila, da se nahajava na vrhu visoke gore.

»Kako bova prišli tja?« sem bila še kar radovedna.

»Leteli bova,« je v smehu odvrnila. »Skoči na moj hrbet.«

Pred mano je nenadoma stal sedmeroglavi rdeči zmaj. No, tehnično gledano, zmajevka.

Previdno sem splezala na njen hrbet. Zaupala sem ji svoje življenje, kajti druge možnosti pravzaprav nisem imela. Morala sem izvedeti o čem je govorila. Počasi sva se odlepili od tal, nato pa se sunkovito začeli spuščati proti gozdu, ki se je razprostiral globoko pod nama. Dihanje mi je popolnoma ušlo iz glave. Bila sem preveč vznemirjena. Tega sem se sicer zavedla šele kasneje, ko sva že skoraj pristali.

Pred seboj je rezala zrak, da so moji lasje veselo plapolali ter me občasno pobožali po vratu. Šele pred pristankom sem se zavedla, da sem še vedno oblečena v pižamo. Zmajevka me je pomirila in mi zagotovila, da s tem ni popolnoma nič narobe.

»Popolnoma se boš vklopila.«

Let se je umiril, in ko sva začeli lebdeti, je iz vseh sedmih glav začela bruhati ogenj. Odleglo mi je, ko sem naposled spet čutila trdna tla pod nogami. Še vedno sem mislila, da sanjam.

»Od tu naprej bova pešačili,« je pojasnila zmajevka. »Priti morava na mesto srečanja.«

»Kako to, da nisva potemtakem pristali bliže?«

»Zaradi ognja. Če bi pristala preblizu, bi lahko koga poškodovala. V celotnem gozdu imamo označene glavne pristajale jase za zmaje.«

»Mislila sem, da se to tukaj ne more zgoditi?«

»Zakaj? Mar misliš, da si v pravljici?«

»Ne vem kaj naj si mislim. To je preveč za tako pozno uro,« sem se hitela izgovarjat.

»Čas je stvar percepcije. Nisva več na Zemlji. V tej dimenziji se stvari drugače odvijajo, vendar to ni pravljica, niti niso sanje. To je resničnost. Za ostalo pa moraš še malce počakati.«

Kaj kmalu sva prispeli na cilj. Začetni adrenalin je popustil in postajal sem utrujena. Potrebovala sem počitek.

»Čemu imate sedem glav?« sem zastavila vprašanje. Morala sem razbiti tišino, ki me je še bolj utrujala.

»Zmaji smo različni in opravljamo različne dolžnosti. Začetniki imajo po navadi eno glavo, kasneje pa, ko se naučijo zmajskega življenja, se to spremeni. Odvisno je tudi od tega koga ali kaj varuje. Več glav pomeni višjo pomembnost varovanega.«

»Vi torej varujete zelo pomemben objekt?« sem previdno vprašala, da je ne bi užalila ali razjezila.

»Varujem enega od princev. Petega v vrsti za krono,« mi je pojasnila.

»Plemič torej.«

»Da, vendar imajo ti princi drugačno vlogo kot plemstvo na Zemlji.«

»Ali je veliko princev?« sem se začudila.

»Veliko jih je, njihovo število pa se iz dneva v dan povečuje. Občasno pa nasprotniki kakšnega tudi pokončajo.«

»Nasprotniki? Mar niste rekli, da so princi varovani?«

»Seveda so, vendar ni tako preprosto. Princi se največkrat ne zavedajo svoje funkcije, saj je tako zanje najbolje.«

Nato sva hodili v tišini. Premlevala sem nove informacije ter si skušala ustvariti svojo sliko. Drevesa pred nama so se razmaknila in prikorakali sva na jaso. Kljub temu, da sem se med njimi prikazala jaz – tujka, je bilo vzdušje živahno. Veselo so me pozdravljali, kot da se poznamo že leta in leta, dokler ni pristopila deklica z rdečo kapuco.

»Ali je to ona?« je vprašala zmajevko.

»Da, to je ona.«

Več kot očitno so me pričakovali. Začela sem prepoznavati druščino in nikakor nisem mogla skriti svojega vznemirjenja. Seveda smo se že dolgo poznali. Večinoma so bili liki iz pravljic, katere sem v otroštvu poslušala in prebirala.

»Zberimo se okoli hrasta, da počastimo našo gostjo!« je vreščala čarovnica, ko je z metlo zaokrožila nad našimi glavami. Brez ugovarjanja so se vsi pomaknili proti ogromnemu štoru na sredi jase. Sledila sem njihovemu zgledu. Čarovnica je pristala in obsedela na lebdeči metli.

»No,« je spet naprej zavreščala, »sedaj lahko začnemo.« Ozrla se je po vseh zbranih, ki so kimajoče izražali svoje strinjanje. »Moje ime je Agata in bom vodila tvojo iniciacijo.«

»Iniciacijo?« sem bila začudena.

»Da. Mar ti zmajevka ni pojasnila zakaj te je privedla sem?«

»Spoštovana Agata, nisem ji še povedala, saj sem menila, da je bolje, če to sliši od vas.«

»Zmajevka,« je zavreščala Agata, »poznaš pravila.«

»Poznam, toda je ona drugačna.«

»No, to bomo še videli!« Vrešče se je zasmejala kot se znajo zgolj čarovnice in priznam, da me je takrat malo stisnilo pri srcu. »Torej,« je začela, »ne veš zakaj si bila pripeljana sem?«

»Ne. Rečeno mi je bilo, da mi bo tukaj razodeta resnica.«

»Res je. Izkazala si se za posebno bitje. In življenje resnično potrebuje taka bitja. Tukaj in zdaj te bomo soočili s tvojim poslanstvom, nato pa se bomo skupaj odločili, če si resnično pripravljena na novo življenje.«

Globoko sem vdihnila. Vsi prisotni so zaznali mojo nelagodnost, zato so mi pošiljali pozitivno energijo. To sem sicer prvič čutila, vendar je bila tako močna in čista energija, da je ne bi mogla zgrešiti ali zamenjati za kar koli drugega.

»Ne boj se,« je čarovnica nadaljevala. »Kot sem že omenila, si med nami zaradi svoje posebnosti. Zaradi svoje čistosti. Edino bitja, ki se zmorejo zmaju neustrašno zazreti v oči premorejo takšno energijo. Zato nas je zmajevka danes obvestila o tvojem dejanju. Danes so se uresničile davne napovedi.«

»Ni bilo prav, kar je storila, zato sem se ji postavila po robu.« Presenetili sta me iskrenost in mirnost lastnega glasu, ko sem to povedala.

»In popolnoma prav si storila,« me je potolažila zmajevka.

»Ko nas je zmajevka seznanila s tvojim dejanjem, smo začeli s preučevanjem tvojih prejšnjih dejanj in odločitev. Tvoj seznam zapolnjujejo pozitivne stvari, ki so neštetokrat polepšale ali celo izboljšale življenja posameznikov. Pobrskali smo tudi po tvoji negativnosti, a nas je vedno pripeljala nazaj na pozitivnost. Na svoji poti si uspešno premagala že veliko močnih nasprotnikov, zato naša odločitev ni bila težka. Zelo bi bili veseli, če bi se nam pridružila.«

Nekaj časa sem samo gledala obraze okoli sebe in nikakor nisem našla besed. Moje telo je trepetalo od vznemirjenosti. Preplavljala me je neizmerna radost, a na moja vprašanja še ni bilo odgovorjeno. Čarovnica Agata je to začutila ter začela pripovedovati:

»Na začetku so bili štirje kralji, ki so skupaj vladali galaksiji. To je bilo še v času obstoja samo ene galaksije. Tako je bilo določeno in vsi štirje so bili izbrani na osnovi svojih dejanj. Dokler so bili enakih misli in se strinjali v vseh pomembnih zadevah, je v galaksiji vladal mir. Tako je bilo vse dokler ni eden od njih naznanil, da ima dovolj skupnega vladanja. Na skrivaj je zasnoval novo galaksijo, kateri je nameraval vladati sam. Ostali trije kralji temu niso nasprotovali.

Kasneje se je izkazalo, da je odcepljeni kralj v sebi skrival velik pohlep. Ni mu bila dovolj lastna galaksija, želel si je lastiti tudi prejšnjo. Da bi to lahko dosegel, se je moral spopasti z galaksijo treh kraljev. V tisti bitki je bil poražen, vendar ni misli odnehati. Bil je edini, ki je znal ustvariti novo galaksijo, zato jih je ustvaril še deset. Bil je prepričan, da bo to dovolj. A trije kralji so bili vplivnejši in so na miren način nehote prevzeli vladanje še dveh novo ustvarjenih galaksij. Kasneje so si podjarmili tudi ostale.

Jeza pohlepnega kralja je rasla, zato je ustvaril nasilnejšo vojsko. Trije kralji so v tem času že pošteno povečali svoje potomstvo, tako da je bilo nekaj galaksij že pod vladavino potomcev. Le ti so bili manj izkušeni, zato se je pohlepni kralj spravil nadnje. Po porazu dveh princev, so trije kralji sklenili razseliti in skriti svoje potomce znotraj posameznih galaksij. Medtem so že sami ustvarjali nove galaksije in tudi nove dimenzije. Le te so potrebovali za ravnovesje.«

»Torej princi vedo kdo so in pred kom se skrivajo?« me je premagala radovednost.

»Ne, princi tega ne vedo, vendar so nenehno v nevarnosti. Zato jih moramo varovati.«

»Kakšna bo moja vloga pri vsem tem?«

»Tvoja vloga se je dejansko že začela,« je besedo prevzela zmajevka. »Svojega princa že poznaš in ga deloma že varuješ.«

»Kaj res? Kdo pa je?« mi ni dalo miru.

»Tvoj princ je trenutno moj varovanec. Vendar smo ocenili, da si ti zanj primernejša, še posebej po zadnjem dejanju.«

V tistem je nad nami završalo. Nebo se je stemnilo, ko je preko jase letelo trinajst zmajev in sedem čarovnic. Zdelo se je, da se karavani nekam mudi. Zmajevka se je pognala za njimi. Na jasi pa je bilo čutiti napetost. Karavana se je vračala, ko se je nenadoma odcepil neznani obris. Oglušujoč zvok je paral ušesa, leteča gmota pa je prihajala naravnost nadme. Bil je labod. Izmaknila sem se njegovemu kljunu in ga zagrabila za vrat. Najprej so vsi obnemeli, nato pa mi priskočili na pomoč. Labod je spremenil svojo obliko in kar naenkrat se, pred seboj zagledala znano podobo. Ona, ki je že ničkolikokrat skušala uničiti moje ljubezensko razmerje.

»To je dokaz, da si prava za to nalogo!« je vzkliknila čarovnica Agata.

»Vedno sem vedela, da si ti najboljša. Da si edino ti prava zanj,« je rekla zmajevka, ko se je vrnila na jaso.

»Kaj? Kdo?« Ujela me je popolnoma nepripravljeno.

»Ti že veš kdo,« se je nasmehnila. »Pridi. Vrniva se domov in pustiva naj oni opravijo z napadalko. Za nocoj je bilo dovolj.«

Znova sem zlezla na njen hrbet. Podoživljala sem dogodke in še kar nisem mogla verjeti. Postala bom zmaj? Tudi jaz bom zmajevka!

Skozi červino sva se vrnili v garderobo. Navkljub utrujenosti nisem zavrnila taščinega povabila na kavo. Priznam, prvič sem bila vesela njenega povabila. Preostanek noči sva se pogovarjali in izmenjavali izkušnje.

»Ohoho, vidve sta se pa očitno pobotali?« je začudeno vprašal moj princ, ko je vkorakal v kuhinjo.

»Ja,« sem se namuznila. »Moja tašča je sicer prava zmajevka, a sem prav vesela, da je tako.«

Nato smo vsi trije planili v smeh.