Ponedeljek. Konec vikenda. Prvi delovni dan tega tedna. Sivo jutro. Nadležna budilka. In še bi lahko našteval, pa ne bi imelo smisla.

Ali se Vam kdaj zgodi, da si te mantre ne ponavljate vse dokler Vas veke čudežno, v noči na torek, odpeljejo v sanjski svet, svet brez ponedeljkov, v svet vikendov?

Že dolgo nazaj sem izvedel modrost, da si moraš izbrati nekaj, kar te veseli in se nato cel ponedeljek tega veseliti, pa bo izginila vsaka nepotrebna skrb in slaba volja.

Po tem nasvetu sem poskusil z eksperimentiranjem, a se ni obneslo. Bolj kot sem se trudil, slabše je bilo. Včasih je prišlo celo tako daleč, da sem v ponedeljek zjutraj zasovražil že naslednje ponedeljkovo jutro. Ja, prav zasovražil sem ponedeljkova jutra. Pa mi tudi to ni pomagalo. Prepustil sem se svojim občutkom in naj me vodi božja volja.

Žal je tako, da če se zase nisi pripravljen postaviti, se tudi drugi ne bodo. No, pustimo tiste ektremne primere ob strani, saj izjeme ne potrjujejo pravila. Dokler si uporaben kot metla, bodo ljudje pometali s tabo. To se seveda lahko vrši na tisoče različnih načinov. Največkrat se odraža tako, da smo pripravljeni opraviti tudi dela, ki jih sami ne zmoremo, ali pa zanje potrebujemo veliko več časa. In če smo temu izpostavljeni dalj časa, pride do izgorelosti.

V mojem primeru pa je bila sovražna nastrojenost proti ponedeljkom pač nekaj samoumevnega. Vse skupaj se je začelo že zdavnaj nazaj, še za čas, ko sem bil šoloobvezen šolarček. Ne, takrat res nisem imel toliko zadolžitev, da bi lahko govoril o izgorelosti, ponedeljkov pa vseeno nisem maral.

Zakaj ves ta govor o izgorelosti, preobremenjenosti in ponedeljkih? Na tem lahko najlažje utemeljim svoj pogled na vso zadevo.

Recimo, da bi ti v službi naložili veliko več dela, kot bi ga bil sposoben opraviti. V skladu z duhom, da ne smeš priznati, če nečesa nisi sposoben, bi se gnal na stopetdeset odstotkov. Vsakodnevno si je pač potrebno sprazniti glavo, kar storiš tako, da v misli sprejemeš še več novih, nepotrebnih, informacij, katere je nato potrebno obdelati. Nato vse te podatke obdeluješ tudi ponoči, med spanjem. To se seveda ponavlja dalj časa, dokler se ti nekega deževnega ponedeljka ne odpelje.

V mislih nimam tega, da bi znorel, pač pa trenutek, ko pride do kratkega stika. Svet postane lepši. Ne jeziš se na cel svet in celo vesolje ne dela proti tebi. Smejiš se tistim, ki te ne razumejo. Smejiš se, ker druge s svojim smehom spravljaš v obup. Komu je do smeha, če pa si do vratu v dreku? Tebi pa ni mar in še vedno funkcioniraš. Pa ne le to, še boljše funkcioniraš. Zdi se ti, da bi lahko premaknil goro, če bi ti že ravno prišla na pot. Si neustavljiv. Končno se počutiš koristnega. In to je vse kar šteje. Torej lahko preobremenjenost privede tudi do nečesa koristnega, če le pride v pravem trenutku.

 

Moj dnevni blogerski prispevek za daily post.