Kljuka vhodnih vrat se je škripaje podala. Na stopnišču je bilo zaznati zadnje vzdihljaje večerne svetlobe. Iz zvonika se je razlegala Ave Marija. Ko je vstopil, je vanj butnil vonj po zatohlem. Zgrozil se je že samo ob misli kaj ga čaka nadstropje više. Vedel je, da bi moral prej ukrepati. Takrat je še imel čas. Zaprl je vrata. Koraki so postajali z vsako stopnico težji.

Postal je pred vhodnimi vrati stanovanja. Iz žepa je potegnil ključ, čeprav je vedel, da ga ne potrebuje. V preveliki naglici je odšel, da bi lahko zaklenil. Pa saj je bilo vseeno. Nihče ni imel namena vdreti v njegovo stanovanje. Če pa bi se že našel heroj, ni posedoval ničesar kar bi se splačalo odnesti. S pogledom je še enkrat ošvrknil ključ, nato pa ga zagnal po stopnicah. Potem je vstopil.

V stanovanju je smrdelo. Poletna vročina je poskrbela, da se je smrad še bolj razširil naokrog. Zažrl se je v vsako poro stanovanja. Dolgo bo trajalo preden ga bo uspel nevtralizirati. Morda bi se bilo najlažje preseliti. S to mislijo se je že večkrat poigraval, tokrat pa ni imel zadržkov. Počasi je izgubljal vse kar je nekdaj imel.

V jezi je brcal nastlane smeti, zraven pa preklinjal. Za trenutek je zaznal neznanca. Neznanec v njegovem stanovanju?! Postal je pozoren, nato se zasmejal. Odsev v ogledalu se je smejal z njim. Ugotovil je, da je zelo zanemarjen. Ravno pravšnji za ta svinjak, je pomislil. Morda bi se lahko malo očedil. Morda bi lahko pospravil stanovanje. Kaj naj najprej stori?

Stopil je v kuhinjo in si natočil viski. Vse do zadnje kapljice. Tega v arestu niso točili. Imeli so le postano deževnico. Žganica mu je prijetno ogrela grlo. Čutil je nov zagon. Volja do življenja se je vrnila. Pozabil bo vse tegobe in začel živeti življenje.

Hitro je pograbil vrečo in vanjo začel metati smeti. Malo mu je bilo žal, da se tega ni lotil že prej, a takrat je hotel vse skupaj požgati. Odprl je okna in pustil vročini, da se je razlezla po vseh kotičkih. Nekje zadaj v hladilniku se je skrivala še neodprta pločevinka piva, katerega je na dušek izpil. Nato je zaprl okna, saj je bilo v vročini nemogoče delati.

Stanovanje je zopet utonilo v temo. Smrad se je vrnil. Iskal je njegov izvor. Tisti zrezek, ki ga pred slabim tednom dni ni do konca povečerjal, je že dodobra spremenil svojo obliko. In prav nič ni pomagalo, da je tisti kos mesa razpadal pomivalnem koritu. Opazoval je črvičke, ki so lezli iz odtočne cevi in smrad mu je silil v možgane. Malo bruhnil v usta. Bilo je dovolj, da si je vzel pavzo.

V spalnici je še vedno lahko zaznal vonj zadnjega seksa, ki si ga je tisti večer privoščil. Poceni kurba nikdar ne skrbi za svojo higieno. In ravno zaradi tega jo je vrgel na cesto. Tik preden je odšla, pa je iz prepolnega tampona pustila krvavo sled. Ponovno je začutil kislino, ki se je vzpenjala proti ustom. Zmrazilo ga je. Madeži so bili še vedno tam. Kot so bili na postelji. Alkohol je le naredil svoje in je vsaj začasno pozabil na ta incident.

Želja po ponovnem mrku je bila zelo močna.

Pobral je napolnjene vreče. Zapustil je pribežališče. Smetnjaki so bili ravno dovolj daleč, da jih je vsakič znova preklel. Kljub temi je jasno razločil njen obraz. Kako ga tudi ne bi, saj je bila na vseh naslovnicah dnevnega časopisja. Edina obremenilna priča najhujšega mafijskega obračuna. Imela je tako izrazite in čudovite poteza, da mu je bilo žal, ker ni bila njegova. Lahko bi jo ljubil.

A njene prazne oči so strmele vanj iz smetnjaka za mešane komunalne odpadke. Dobre priče žal hitro umrejo. Pa vendar bi njeno truplo spadalo med biološke odpadke. Nekdo bi moral ukrepati. Zaprl je pokrov, si oprtal vrečo z oblekami, nato pa izginil v temno noč.