Ela, Miha in Robi so odšli v gozd na potep. Preden so vstopili v hladno zavetje dreves so se spogledali in zasmejali. Če bi starši vedeli kaj naklepajo, jim to ne bi bilo všeč in bi se jezili na otroke in njihovo neposlušnost.

Trem prijateljem pa je srce bílo hitro, ko so naredili prve korake v temni gozd. Bilo je prvič, da so se vanj podali brez spremstva staršev. Upali so na nepozabno pustolovščino.

Miha je iz žepa potegnil kompas, ki ga je vzel iz očetovega avtomobila. Kompasa sicer ni smel uporabljati, a je upal, da bo vsaj malo očaral Elo, ki mu je bila zelo všeč.

»Igla kaže proti severu, zato bomo šli v tej smeri,« je veselo naznanil in s prstom pokazal v smeri pred njimi. Vsi trije so vedeli, da je trdnjava, ki jo iščejo, nedaleč stran in se v gozdu ne bodo zadržali predolgo. Gozda so se bali, ker so jim odrasli rekli kako zelo nevarno je lahko v njem. Kaj točno je tako nevarnega, jim niso povedali.

Kmalu so bili pod vznožjem trdnjave, toda pot jih je vodila nekam drugam. Prav nič se jim ni zdelo sumljivo, saj so bili prvič sami na tej poti, zato so popotovanje nadaljevali. Njihov cilj pa se je vse bolj oddaljeval.

Pol ure kasneje so se znašli na jasi obdani z nenavadno razporejenimi kamni.

»Kakor da tu sestankujejo čarobna gozdna bitja,« je šepnila Ela in Miha prijela za roko.

»Če bi bilo to res,« je rekel Robi: »potem bi jih sedaj videli.«

»Ne, ne bi jih, ker se skrivajo,« je odvrnila Ela.

»Morda bi jih pa morali poklicati,« se je pošalil Robi. »Ali pa bi jim morali poslati vabilo?«

Ela je bila užaljena.

»Vile in ostala čarobna gozdna bitja!« je zaklical Miha. »Pokažite se in nam polepšajte dan.«

Eli so se oči napolnile s solzami. Vedela je, da je Robi nesramen, od Miha pa tega ni pričakovala. V gozdu pa se ni nič premaknilo. Nič. Popolnoma nič. Niti ptice se niso splašile.

»Sem rekel, da jih ni,« je rekel Robi.

Miha ga je še bolj grdo pogledal, nato pa znova poklical čarobna gozdna bitja. Upal je na čudež.

Brez opozorila se je pred njimi pojavila grozljiva prikazen. Ogromna rjavordeča kosmata prikazen, z ogromnimi čekani, še večjimi očmi in največjimi usti, kar jih je kdo kdaj videl, iz katerih se je cedila slina naravnost na njene noge. Otroci so kar okameneli. Bili so preveč presenečeni, da bi lahko zbežali in preveč prestrašeni, da bi lahko kričali. Kje pa, še dihati so skorajda pozabili.

»Sem vama rekla, da obstajajo,« je šepnila Ela, fanta pa sta bila še naprej tiho. Nepremično sta strmela v prikazen, ki je počasi začela spreminjati obliko, dokler ni postala pravo pravcato dekle z dolgimi svetlimi lasmi in širokim nasmehom. Ela, Miha in Robi so bili spet presenečeni.

avtorica: Niah Orač

»Ne bojte se, jaz sem Lara. Klicali ste me,« jim je razložila.

»Kdo si?« je Ela vprašala.

»Jaz sem gozdna vila,« je odgovorila.

»Zakaj si pa prej tako pošastno izgledala?«

»Ker sem se želela prepričati, da vas ne bo strah stvari, ki jih boste danes doživeli.«

»Kakšnih stvari pa?« so se oglasili vsi trije.

»V gozd ste prišli z željo po pustolovščini in dobili jo boste.«

Lara se je obrnila stran od otrok in pomahala z roko. Izza dreves se je prikazalo snežno belo bitje na štirih nogah, z belim repom, mavrično grivo in rogom sredi čela. Skratka, bil je prvi samorog, ki so ga kadarkoli srečali.

»Gremo?« je Lara vprašala otroke, ki kar niso mogli verjeti lastnim očem. Ela je bila prva, ki se je opogumila, Miha in Robi pa sta se nekoliko obotavljala. Nista bila prepričana, da se želita približati čudežnima bitjema. Še posebej nelagodno se je počutil Robi, saj se je še nedavno norčeval iz Ele ter ji govoril, da ta bitja sploh ne obstajajo. Bilo ga je pošteno sram.

»No, fanta. Pridita,« je rekla Ela in Miha potegnila s seboj. Ko so otroci sedeli na samorogovem hrbtu, se je oglasil tudi on.

»Pozdravljeni, otroci. Moje ime je Srebrni žarek. Me veseli, da smo se spoznali.«

»Živijo, Srebrni žarek,« so odvrnili otroci in ga previdno pobožali. »Kam pa gremo?«

»Poiskat pustolovščino,« je rekla Lara.

»To že, a kje jo bomo iskali?« je zanimalo Elo.

 »To naj zaenkrat ostane še skrivnost,« se je spet oglasil Srebrni žarek in skupaj z otroki poletel proti nebu. Lara je letela ob njih ter jim pripovedovala o nenavadnih prigodah, ki so se ji pripetile, kadar je otrokom izpolnjevala želje in jim s tem delala veselje. Ela, Miha in Robi so bili tako zatopljeni v Larino pripovedovanje, da sploh niso bili pozorni na to, da so zapustili Zemljo in so potovali po vesolju.

»Še malo, pa bomo na cilju,« je veselo zarezgetal Srebrni žarek, ko so se približevali roza planetu.

»Že?« je vprašala Lara. »Ulala, na tem planetu pa še nisem bila. Odlično!«

Otroci so bili očarani, ko so se popolnoma približali planetu. Opazili so, da bliže kot so, manj rožnat je bil. Pristali so na nekakšni jasi obdani z velikimi zelenimi kamni.

»Kako se imenuje ta planet?« je zanimalo Robija, ki je že čisto pozabil na sram.

»Ne vem,« je odvrnila Lara.

»Tudi jaz ne vem,« je dodal Srebrni žarek.

V tišini so se ozirali naokrog in pustili okolici, da jih je napajala s čudovitostjo. Vsekakor so bili zelo navdušeni in zadovoljni.

»Mislite, da na tem planetu kdo živi?« je tišino prekinil Miha.

»Morda,« je odvrnil Srebrni žarek. »Kdo ve, a zdi se mi, da bi na tem planetu lahko živela zelo prijazna bitja,« je nadaljeval.

»Zakaj tako misliš, Srebrni žarek?« je vprašala Lara.

»Ker je skrbno negovan in zelo očuvan. Nikjer ni sledov onesnaženja, nasilja ali kakšne druge katastrofe. Kot da nekdo nadvse lepo skrbi zanj.«

V znak strinjanja so ostali prikimali. Še kar naprej so vsrkavali lepote neznanega planeta in Ela si je želela, da bi se lahko preselila nanj.

»Tega ne moreš storiti,« se je oglasil Miha. »Vsi bi te preveč pogrešali.«

»Vem, Miha, da bi me, a tukaj je tako zelo lepo, da ne bi nikdar odšla.«

»Dajmo se raje malce razgledati, namesto, da samo stojimo tu,« je predlagal Robi. Bilo mu je malce nelagodno, ko je s pogledom ošvrknil očetov kompas. Igla ki kaže sever, se je neumorno vrtela.

»Ja, dajmo se malce potepati po planetu, saj nas dogodivščina ne bo kar sama našla,« je veselo vzkliknila Ela in stekla med drevesa.

Vsi so ji z veseljem sledili. Tudi Robi se je malce pomiril, ko se je spomnil, da so na drugem planetu, in ni nujno, da ta sever sploh ima. Zato ga kompas tudi ni mogel pokazati. Popotniki so razposajeno tekali po gozdu, pregledovali luknje in votline, vendar niso našli ničesar ali videli nobenega živega bitja.

»Kaže da smo sami,« je rekel Srebrni žarek, ko so se vrnili na jaso. A to ni bila ista jasa.

»Zdi se mi, da tukaj še nismo bili,« je svoj strah izrazila Lara.

»Bili smo ravno tukaj,« je odvrnil Robi. »Natančno se spomnim, da sem stal tukaj,« se je premaknil na hribček sredi jase: »in sem pogledal na svoj kompas.«

»Pa kompas deluje v vesolju?« je vprašal Miha.

»Ne vem, a ko sem pogledal naravnost, je bil pred menoj tisti kamen z rdečo piko.« Ostali so z očmi sledili smeri, ki jo je pokazal s prstom in tam zagledali zeleni kamen z modro piko.

»Hej, to pa ni isti kamen!« je vzkliknil Robi.

»Ne, res nisem,« je zadonelo nekje iz ozadja. Vsi so se zdrznili.

»Hej, kdo si?« je previdno vprašal Srebrni žarek.

»Kamen zagotovo ne,« se je znova oglasil neznan glas.

»Pokaži se, prosim,« je rekla Lara.

»Samo, če mi ne boste nič hudega storili.«

»Ne bomo,« so zatrdili vsi v en glas.

Nato so čakali in čakali, toda nič se nič zgodilo.

»Morda smo ga prestrašili,« je rekel Srebrni žarek. »Daj, pokaži se. Prihajamo v miru.«

Počasi so se začela tresti tla in kar naenkrat so se iz tal dvignila neznana zelena bitja. Bila so okrogla, kot že prej rečeno zelena, z enim očesom sredi glave. In očmi na rokah. In očmi na nogah. Otroci, Lara in Srebrni žarek so strmeli v neznance pred seboj.

»Pozdravljeni,« je reklo eno od zelenih bitij.

»Pozdravljen,« je odzdravila Lara. »Jaz sem Lara, kdo si pa ti?«

»Jaz sem zelenko.«

»Kako ti je pa ime?«

»Kaj je to ime?«

»Ime je zvok, ki ti dajo starši, da te lahko ločijo od drugih.«

»Mene vsi kličejo zelenko.«

»Kako je pa vam ime?« je Lara vprašala in pogledala druga zelene bitja okoli sebe.

»Tudi jaz sem zelenko,« so drug za drugim odgovarjala neznana bitja.

»Na katerem planetu pa smo?« je vprašal Srebrni žarek.

»Na roza planetu,« je pojasnil prvi zelenko.

»Juhej!« je vzkliknila Ela. »Roza je moja najljubša barva.«

»To je tudi naša najljubša barva,« je rekel drugi zelenko. »Od sedaj naprej bo to moj najljubši planet,« je še dodala Ela nato pa glasno zazehala. Zehanje pa je strašno nalezljivo, zato sta zazehala tudi Miha in Robi, takoj za njima pa še Lara in Srebrni žarek. Nato je zazehal prvi zelenko. In za njim še drugi. Za njim pa še tretji, tako da je kmalu zehal cel planet. Popotniki so se odločili, da je čas za slovo. Prebivalcem Roza planeta so obljubili, da se bodo še vrnili, ko bodo malo manj utrujeni. Zelena bitja z Roza planeta so jim zaželela srečno pot, in prej kot bi si otroci predstavljali, so že bili v svojih posteljah in sladko spali.