Trdinov vrh! Kliče in vabi me že več kot mesec dni, pa mi še ni uspelo zbrcat na vrh. Niti nisem še poskušal in pri tem je tudi ostalo. Spomnil sem se, da je bila za danes napovedana kolesarska dirka v Gabrju, pa se nisem želel gužvat. Vem, lahko bi šel tudi čez Vahto…, pa tudi tega nisem storil. Sem jo raje mahnil na en drug hrib.

Sem si rekel, da bo današnji izlet bolj umirjene narave in sem v nahrbtnik vrgel še fotoaparat, z namenom več fotografirati, kot na prejšnjih izletih. Nato sem se odpeljal. Prvi postanek je sledil že na Otočcu, kjer sem srečal ljubko družinico, kateri si nisem upal preveč približati.

01_Otocec

Z Otočca sem odpeljal do Šentjerneja, od tam pa me je pot popeljala na Javorovico. Pot navkeber se menda vije kakšne štiri kilometre. Pa vendar se ti kilometri vedno vlečejo. Razgled je pa lep, tako da sem skoraj pozabil vrtet pedala. Čeprav je z mene kapljalo kot sredi neurja, sem bil presenečen kako hitro sem prispel na vrh.  Tam sem si malo oddahnil, malo prigriznil, malo fotografiral, vseskozi pa pogledoval proti stolpu na Trdinovem vrhu. Me je vleklo. Pa še blizu je. Poguglal sem zemljevid in ugotovil, da dejansko ena pot pelje v tisto smer. Juhuhu. Ves zagnan in poln energije se zavihtim na kolo, a pot je v naravi drugačna od tiste na DOF-u. Ah, pa vseeno sem poskusil. No, hitro sem ugotovil, da se je bolje vrniti na asfalt, ker moje kolo pač ni narejeno za tako hud offroad.

02_Javorovica

03_Javorovica

04_Javorovica

Na poti v dolino, pa sem vseeno še malo škljocal…

05_Razgled_Šentjernej

06_Pogled_Pleterje

07_Znak

Niti ne vem kdaj sem se pripeljal v center Šentjerneja, ko je bilo potrebno sprejeti odločitev. Kam pa sedaj? Hja, pa sem zapeljal proti Kostanjevici na Krki, a si hitro premislil. Zameško, prihajam.

Sonce je že pošteno pripekalo, saj je to bilo okoli desete ure dopoldan. Ponovno me je preveval občutek, da lije kot iz škafa. Prvo resnejše križišče sem se spet spopadal z isto dilemo, levo ali desno?

Desno, proti Smedniku! In sem šel. Najprej do Smednika, pa sem odvil ter splezal na Rako, tam zbral še toliko moči, da sem posnel še eno fotografijo ter se zagnal v dolino proti Bučki. Če se sme tistemu reči dolina. Vsekakor sem se z Bučke res spustil v dolino do Škocjana.

08_Raka

Prav vesel sem bil, ko sem prikolesaril do bencinskega servisa in si napolnil bidon, pa tudi v želodček je bilo treba nekaj dati. Približno takrat sem se odločil, da imam dovolj za ta dan in se napotil proti domu. In ja, prvič sem bil hvaležen za veter v prsa.