Marsikdo se ima za nekaj več, ker ob praznikih izobesi zastavo. S tem naj bi izžareval tisti odtenek pripadnosti, ki ga ločuje od drugih. Ves ponosen paradira kot pav po dvorišču in, skladno s praznikom, navrže še nekaj že davno naučenih puhlic, ki mu, vsaj tako se zdi, pomagajo prebroditi praznično agonijo, za katero so vedno krivi tujci.

Ta dan je ponosen na Zdravljico, ki ima tako lepozvočen refren, da ni vrag in le sosed bo mejak. Ravno to pod nos vrže sosedu, ki svoje zastave ni izobesil …

In tako se spomnim pokojne sosede, ki je, po ne vem katerem prazniku (morda celo po dnevu državnosti), vsa besna poklicala v našo rezidenco. Vsa zalimana od nočnega spanca, se je sestra javila na telefon in prestregla brzostrelni monolog o neustavnosti izobešenega državnega simbola, groženj s policijo in pridigami, da smo sramota za Slovence… ja, v Sloveniji zastava pač ne sme biti izobešena vsak dan, le ob praznikih. Konec koncev nismo Amerika. Patriotizem samo na odobrene dneve 🙂

Ob naslednjem prazniku nas je neznanec odrešil muk, saj nam je bila tista zastava odtujena. Že druga po vrsti …

Upam, da obe služita svojemu namenu in nista končali v smeteh… hja, razlika …